VERDINEK, Bojana

Bojana Verdinek je bila rojena 24. 2. 1960 v Črni na Koroškem očetu Kristijanu Verdineku (1935), električarju, in materi Ivani Verdinek (1938), upravni delavki. Od rojstva je s starši živela na Ravnah, v obrtniški hiši starih staršev – čevljarja in šivilje, leta 1966 pa se je preselila v Kotlje. Ima hčerko Matejo (1977) in sina Aleša (1982) ter vnuke Žigo Kristijana Žigona, Taja Aleksandra Žigona in Najo Verdinek. Z možem Marjanom Oprešnikom in materjo živi v Kotljah.

Leta 1966 je začela obiskovati Osnovno šolo Prežihovega Voranca na Ravnah ter jo z odličnim uspehom končala, enako je leta 1978 z odliko končala Gimnazijo Ravne. Nadaljevala je študij na Pedagoški akademiji v Mariboru, smer slovenščina in družbeno-moralna vzgoja. V letu opravljene diplome (1981) se je zaposlila na osnovni šoli, ki jo je obiskovala kot učenka. Želja po znanju jo je spremljala ves čas dela in samo strokovni predmetni seminarji niso bili dovolj, zato se je v študijskem letu 1996/1997 vpisala na Pedagoško fakulteto, smer enopredmetna slovenščina, ter študij z odliko končala leta 1999 z diplomskim delom Strašljive povedke s Kotuljskega. Strokovni naziv svetovalka je prejela leta 1994, svetnica pa 2009. Šolo za ravnatelje je končala 2018 in poučevala še do 1. junija 2019, ko je prevzela ravnateljevanje na Osnovni šoli Prežihovega Voranca za mandat 2019–2024.

V poklicnem delu najbolj izstopa njeno ustvarjalno pisateljsko/dramaturško in režijsko delo za osnovnošolsko mladino. Je avtorica več kot 20 priložnostnih krajših skečev in režiserka avtorskih otroških in mladinskih iger. Z igrami je nastopala po Koroški, z Lesenimi coklami tudi v Ljubljani (2007) na 5. otroškem festivalu gledaliških sanj in Movražu v Istri na Librisovem narečnem večeru v Abitantih (2014). Kot slovenistka se je dokazovala z odličnimi prireditvami, priložnostnimi, jubilejnimi, tako za šolo kot za različna društva in organizacije. V letu 2010 je bila recenzentka za delovni zvezek Znanka ali uganka (predmet slovenski jezik za 7. razred OŠ), ki ga je izdala založba Modrijan. Lektorirala je več diplomskih in drugih del, med drugim tudi Knapovško košto.

Njeno najmočnejše področje je slovstvena folkloristika. Z zapisovanjem slovstvene folklore se je začela ukvarjati kot (so)mentorica svojim učencem – nastalo je šest različnih raziskovalnih nalog v okviru MRK-a. Pripovedi zbira tudi v prostem času, jih vpleta v svoja dramska besedila in prireditve ter piše strokovne članke za revije Slovenščina v šoli, Odsevanja, Slovstvena folkloristika, Obdobja 25 ter Jezik in slovstvo. Pri Založbi Kmečki glas je v zbirki Glasovi (urednica ddr. Marja Stanonik) izdala folklorne pripovedi iz Mežiške, Mislinjske in Šaleške doline z naslovom Lesene cokle (2002), v kateri je poleg folklornih pripovedi s starodavno bajčno motiviko ujela in ohranila tudi precej spominov na Prežihovega Voranca, Frana Ksaverja Meška, Jožeta Tisnikarja in druge pomembne Korošce. Folklorne pripovedi so zbrane tudi v knjigi Ivan Kuhar – Prežihov Anza, življenje in delo (1904–1944), ki je nastala v soavtorstvu z Miroslavom Osojnikom. V letih 2012–2013 je kot članica uredniškega odbora za knjigo … In teče življenje pod goro prispevala anekdotične spomine na Prežiha. Zbrala in uredila je tudi pripovedi o dr. Ljubi Prenner in Jakobu Sokliču, znanem slovenjegraškem duhovniku. K zbirateljskemu delu spodbuja svoje sodelavce, leta 2021 sta z Martino Popič uredili pripovedi z naslovom 400 let jeklarstva v našem kraju skozi oči prežihovcev.

Ob svojem rednem pedagoškem delu je bila v letih 2005–2015 predsednica Slavističnega društva Koroške, v letih 2006–2010 predstavnica SD Koroške v Svetu javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, območne izpostave Ravne na Koroškem.

Od 2007 je aktivna članica upravnega odbora Prežihove ustanove. Od leta 2008 (razen v letu 2010 in 2021) izvaja nagradne literarne/likovne/fotografske natečaje za učence šol s Prežihovim imenom (Ravne na Koroškem, Bistrica v Prekmurju, Maribor, Jesenice, Ljubljana, šoli v Italiji v Dolini pri Trstu in v Doberdobu). Ob obletnici rojstva Prežihovega Voranca (10. avgusta) je imela na Prežihovi bajti dva referata: leta 2005, ob 85-letnici izida Prežihove prve zbirke pripovedi z naslovom Povesti in leta 2018 Recepcija slovstvene folklore v Prežihovem delu. Z referati je sodelovala na dveh mednarodnih znanstvenih simpozijih, med drugim na simpoziju Novi pogledi na Prežihovega Voranca, od leta 2013 objavlja prispevke tudi o delu Marjana Kolarja.

V letih 2009–2019 je bila članica upravnega odbora Kulturnega društva Kotlje in štiri leta podpredsednica društva; organizirala je slavnostne akademije v okviru Kuharjevih dnevov v Kotljah in razne prireditve. V letih 2009–2013 je bila režiserka dramski skupini omenjenega društva. Začela je kot lektorica in pomoč pri izvedbi igre Zmeda nad zmedo v režiji Janka Toreja; sledile so režije avtorskih tekstov in priredb.

V letih 2003–2021 je bila članica uredniškega odbora Ravenskih razgledov in s članki v omenjenem občinskem glasilu zapisovalka kulturnega utripa v ravenski občini, nekaj zadnjih let tudi lektorica.

Članica Prostovoljnega gasilskega društva Kotlje je od 1. februarja 1981.

Za mandat 2014–2017 je bila izvoljena za predsednico Krajevne skupnosti Kotlje, za 2022–2026 pa za članico Občinskega sveta Občine Ravne na Koroškem

Predana je svojemu delu, koroški pokrajini, njenemu narečju in ljudem. S svojim delom presega lokalno raven.