VASCOTTI, Chiaro

Oče Zuanno, izolski posestnik, in mati Marija, rojena Vascotto, sta ga dala krstiti 26. decembra 1799 z imenom Almerigo Francesco Vascotto. Osnovno šolo je dokončal v Izoli. Njegov sošolec je bil italijanski pesnik Pasquale Besenghi degli Ughi, učil pa ga je ustanovitelj izolske šole Antonio Pesaro. Nato je opravil izpit čez 5. in 6. gimnazijski razred v Kopru in leta 1823 postal frančiškanski brat na Trsatu. Tu je marljivo vadil govorništvo. Po zaobljubah je med letoma 1824 in 1825 končal še 7. in 8. gimnazijski razred (s predmetoma logiko in fiziko) na redovni šoli na Kostanjevici. Leta 1826 je bil ordiniran, nato je v Kostanjevici, v Ljubljani in v Gorici nadaljeval študij teologije (do 1828) ter ga dopolnil z obiskom univerze na Dunaju. Od leta 1830 do smrti je bil lektor za cerkveno zgodovino in cerkveno pravo na Kostanjevici, hkrati pa je slovel kot odličen pridigar. V letu 1850 je bil gvardijan, med letoma 1856 in 1860 pa provincial hrvaške in kranjske frančiškanske province. Leta 1857 je bil predlagan za škofa v Poreču. Dobro je govoril francoski jezik in bil družinski prijatelj zadnjih članov kraljevske družine Bourbon, ki je živela v Gorici. Od leta 1885 je bil častni član moravskega, od 1859 pa kranjskega zgodovinskega društva.

Razen nekaj pesmi, ki so ostale v rokopisih, je napisal več zgodovinskih študij o Istri in Goriški za časopis L’Istria, objavil je zgodovino samostana na Kostanjevici Storia della Castagnavizza (Gorica 1848), po kateri je Stanislav Škrabec sestavil spis Naša Kostanjevica. Napisal je učbenik cerkvene zgodovine Institutiones historiae ecclesiasticae novi foederis (prva izdaja: Rim 1851 in dodatek 1855), ki so ga uporabljali v nekaterih redovnih bogoslovnih šolah, npr. v Ljubljani.Napisal jetudi Učbenik cerkvenega prava Enchiridion iuris canonici (Rim 1852; dodan Tractatus de matrimonio), ki pa je kmalu zastarel. Razpravi o zgodovini oglejskega patriarhata in goriške nadškofije (L’Istria 1850) je ponatisnil v svoji slavilni knjižici ob umestitvi goriškega škofa Memoriale del fausto ingresso di sua altezza … Andrea Golmayr… (Gorica 1855). Iz francoščine je v italijanščino prevedel L’ora santa (Gorica 1838) in Ultima epoca di Carlo X, rè di Francia (Benetke 1838). Njegov sobrat in biograf Stanislav Škrabec je menil, da je bil Vascotti “najznamenitejši mož, kar jih je kdaj živelo v samostanu na Kostanjevici”.

Vascotti je zaslužen za prve zametke turizma v Izoli. Področje vrelcev, ki jih je leta 1820 odkril na območju današnje tovarne Delamaris, je dal skupaj s pomočjo bogatih meščanov preurediti v termalno kopališče sv. Petra s kabinami in kadmi. Otvoritev mineralne kopeli je bila leta 1824, ko so zgradili tudi kopališko dvorano za prirejanje plesnih in glasbenih prireditev. Kasneje je iz kopališča nastala tovarna za pridelavo rib Arrigoni (danes Delamaris).