Valerija ČUČNIK

Valerija Čučnik se je rodila na Jesenicah materi Beati (rojeni Mejač) in očetu Milanu. Osnovno šolo je obiskovala na Jesenicah (Osnovna šola Toneta Čufarja) in zadnje tri razrede v Žirovnici (Osnovna šola Žirovnica). S šolanjem je nadaljevala na Gimnaziji Jesenice, kjer je maturirala z odliko. Študirala je na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, a je študij po treh letnikih opustila. Kasneje je ob delu študirala tudi informatiko na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju ter poslovanje na Dobi v Mariboru. Zadnji študij je opustila tik pred diplomo. Od leta 1988 do leta 1995 je bila zaposlena na različnih delovnih mestih v podjetju Kompas in živela v Ljubljani. Leta 1996 se je preselila nazaj na Gorenjsko in se zaposlila v podjetju Difa-trading, ki ga je v letih 2006-2012 tudi vodila. Je delno invalidsko upokojena in s hčerko Klariso živi in ustvarja na Breznici.

Zelo pomemben del njenega življenja je posvečen umetniški ustvarjalnosti. Amatersko se ukvarja z glasbo, slikarstvom, fotografijo, pisanjem pesmi ter proze. Na Jesenicah je obiskovala nižjo glasbeno šolo (klavir in violončelo). Jože Privšek je uglasbil njeno otroško pesem z naslovom Hipotenuza,  Franc Podjed pa je uglasbil njeno pesem z naslovom Za žejne ptice. Dolga leta je sodelovala z moškim nonetom Vasovalci in sicer kot scenaristka, režiserka, povezovalka, scenografka in oblikovalka programskih listov. V Galeriji Kašča v Radovljici je imela samostojno slikarsko razstavo, v Kosovi graščini na Jesenicah pa so bile njene slike razstavljene v okviru skupinske razstave. Leta 2014 je Jernej Kusterle Valerijo Čučnik vključil v svojo Antologijo jeseniških pesnikov z naslovom Železarska lirika.

Izdala je tri pesniške zbirke: Ti boš vedel, da je zate (1991), Za žejne ptice: in ti boš vedel, da tudi zate (1996), Tkanina časa: haikuji, ki to morda sploh niso (2017). Prvi dve knjigi je opremila s svojimi risbami, za zadnjo pa je prispevala avtorske fotografije. Njene pesmi so bile večkrat objavljene v literarni prilogi Železarja z naslovom Listi, v Zgornjesav’cu, Škrinji (glasilu Kulturnega društva Sotočje Radovljica), Pionirskem listu, zborniku Jeklo in ljudje. Interpretirane so bile na Radiu Slovenija v okviru Literarnega nokturna (1990). Intervjuje je imela tudi za Radio Triglav Jesenice ter Radio Center Kranj. Ob izidu njene tretje pesniške zbirke z naslovom Tkanina časa (tkanina.casa@gmail.com) je potekalo več literarnih večerov.