VALANT, Albin

Kot deveti otrok je bil rojen pr´ Mrkotu v Bodeščah mami Johani, roj. Ulčar iz Sebenj, in očetu Francu Valantu. Ker je bil to ravno pustni torek, je v šali govoril, da je bil zato vse življenje bolj maškara. Osnovno šolo je obiskoval v Ribnem.

Ljubezen do glasbe je začutil že zelo zgodaj, saj je že kot majhen deček rad poslušal melodije, ki sta jih na harmoniko na vogalu domače hiše igrala soseda, Cvernov Ivan in Polde. Svojo prvo harmoniko mu je v 2. polovici 30. let prejšnjega stoletja iz Bosne pripeljal starejši brat Francelj. Sedeč na njegovih kolenih je tako zaigral prve viže. Žal je prišla druga svetovna vojna in kot 17-letni fant se je leta 1944 priključil partizanom. Najprej je bil član brigade, nato je opravljal delo kurirja na severnem Primorskem in na Jelovici. Do smrti mu je zaradi prijazne pomoči krajanov v izredno lepem spominu ostal Prtovč na območju Ratitovca, veliko manj pa mrzla Soča, ki jo je moral v mrzlih zimah pogosto prečiti. Ob izstopu iz nje je bil mnogokrat odet v ledeni oklep.

Po koncu vojne je moral na t. i. dosluženje vojaškega roka. Najprej je v Ajdovščini stražil vojne ujetnike in bil med drugim tudi v Beogradu. V tistem času se je naučil igranja harmonike. Bil je samouk z izrednim posluhom. Not ni poznal, a je hitro znal zaigrati slišano melodijo. Veliko se je naučil tudi od sokrajana, Orenčovga Tina. Ko se je leta 1947 vrnil domov, je kar s kolesom odšel po svojo prvo frajtonarico v Železnike. Tega leta je zabeležil prvi uradni nastop. Igral je na Povšinovi ohceti v Ribnem, tudi skupaj z legendarnim Vilkom Ovsenikom.

Decembra leta 1957 se je poročil s Francko iz Nemškega Rovta. Na ohceti pr´ Mrkotu mu je igral Franc Podjed iz Bohinjske Bele. Z ženo sta dobila tri sinove, Francija, Rajka in Andreja. Poleg trdega dela na domačiji se je najprej zaposlil kot gozdni delavec v Kmetijski zadrugi Ribno, nato v Kmetijski zadrugi Bled in nazadnje do upokojitve v Gozdnem gospodarstvu Bled.

Naklonjenost glasbi, plesu in kulturi je botrovala temu, da se je priključil Folklorni skupini Kulturno-umetniškega društva Bled. Aktivneje je v njej začel delovati po letu 1990, ko mu je žal mnogo prezgodaj umrla žena, in vse do leta 2006. Leto zatem je postal častni član društva. Zadnjič je s folkloro nastopil na prireditvi Veselo po domače leta 2012. Vseh nastopov je zbral 1201. Z 88. leti je bil najstarejši udeleženec srečanja harmonik na Bledu. Tudi v jeseni življenja je rad zaigral na frajtonarico, če so mu le prsti dopuščali. Večkrat je omenil, da se je marsikdo čudil njegovim od trdega dela zaznamovanim prstom. Za njim je ostala velika zapuščina ljudskih viž, plesov in zgodb.