Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem Kobaridu. Med drugo svetovno vojno je skupaj z očetom Antonom, materjo Amalijo ter brati in sestrami odšel v begunstvo v Ljubljano. Tu se je učil za trgovca, vendar šolanja ni končal, ker se je z družino prej vrnil domov. V Kobaridu se je zaposlil v domači trgovini in se kmalu po nastopu fašizma pridružil narodnoobrambnemu delu. Zaradi podtalnih protifašističnih aktivnosti je bil leta 1928 obsojen na tri leta konfinacije in bil poslan na otok Ponza. Njegovi domači so si prizadevali, da bi izprosili Uršičevo pomilostitev in predčasno izpustitev, vendar je on sam prošnje zavrnil, češ da ni zagrešil ničesar, za kar bi moral biti pomiloščen. Iz konfinacije se je vrnil leta 1931 in bil nato še dve leti pod nadzorom karabinjerjev. Kljub temu je začel z dr. Slavkom Tuto in dr. Jožetom Deklevo izvajati nove tajne aktivnosti. S pomočjo ovaduha je trojico policija kmalu izsledila in jih obsodila s po dve leti amonicije. Na začetku druge svetovne vojne je bil interniran v Istonio Marino. V Kobarid se je zopet vrnil po kapitulaciji Italije in se priključil OF. Maja 1945 je kot partizan prišel v Trst in se zaposlil kot napovedovalec na slovenski radijski postaji. Po tem, ko je radijsko postajo prevzela ZVU, je delal za Tržaške radijske ustanove in prešel pod RAI. Med poslušalci je bil izjemno priljubljen, saj je bil med prvimi napovedovalci, ki je prek radijskih sprejemnikov svoje rojake nagovarjal v slovenskem jeziku.
Rutar B., Jevnikar, I. Rudolf Uršič in Andrej Slavko Uršič: Jeronova rodbina narodnjakov v Kobaridu. Kobarid, 2001
Primorski slovenski biografski leksikon, Snopič 16. Gorica, 1990
