URBANČIČ (POR. BEZJAK), Nataša

Ena najboljših metalk kopja v zgodovini slovenske atletike, Nataša Urbančič (poročena Bezjak), se je rodila v Celju, staršema Adolfu Urbančiču in Anici, rojeni Kodre. Že kot deklica se je športno udejstvovala pri TVD Partizan v Gaberju, kjer je takrat z družino živela. Leta 1959 je na medobčinskem osnovnošolskem krosu prvič nastopila na tekmovanju in zmagala. Nato je na pobudo očeta, nekdaj tudi aktivnega atleta, začela redno trenirati pri celjskem Atletskem društvu Kladivar. Poleg šolanja na Ekonomski šoli v Celju, ki jo je zaključila 1964. leta, je v naslednjih letih tekmovala v skoku v višino, teku z ovirami, skoku v daljino in v peteroboju. Po naključju se je ob koncu mladinske kariere preizkusila še v metu kopja, se izkazala in nadaljnjo športno pot posvetila tej atletski disciplini, pri kateri je v nadaljevanju kariere dosegla številne vidne uvrstitve.

Stara 19 let je z metom 49,61 m prvič postala jugoslovanska državna prvakinja in začel se je njen nagel vzpon. Na mednarodnih tekmovanjih je barve Jugoslavije uspešno zastopala na dveh olimpijadah, saj se je obakrat prebila v finale: prvič je leta 1968 nastopila v Ciudadu de México in z metom 55,42 m osvojila šesto mesto, drugič pa leta 1972 v Münchnu, kjer je bila z metom 59,06 m peta. Na balkanskih igrah si je zlato medaljo priborila trikrat (1969, 1971, 1973), bila leta 1969 na evropskem prvenstvu v Atenah četrta, največji uspeh kariere pa je dosegla leta 1974 na evropskem prvenstvu v Rimu, ko je z 61,66 m dolgim metom osvojila 3. mesto, kar je bila obenem za slovensko atletiko druga medalja na velikih tekmovanjih. Še istega leta – tako rekoč na vrhuncu svojih športnih uspehov – je zaključila aktivno atletsko kariero in si z možem Zlatkom Bezjakom, prav tako atletom in metalcem kopja, ustvarila družino.

Urbančičeva je bila v letih 1962–1974 stalna članica jugoslovanske atletske reprezentance, za katero je v času aktivne kariere zbrala 33 reprezentančnih nastopov, bila v letih 1965, 1969, 1971–1974 državna prvakinja (slovenska prvakinja je bila v letih 1963, 1965–1966, 1969, 1971–1974), jugoslovanski ženski rekord v metu kopja pa je izboljšala kar trinajstkrat. Svoj osebni in hkrati državni rekord je dosegla maja 1973 v Celju, ko je kopje poletelo 62,12 m (rekord je v njeni lasti ostal do leta 1992). Na mednarodni ravni se je udeležila dveh olimpijskih iger, štirih evropskih prvenstev in šestih balkanskih iger. Vmes je nekaj let preživela v Avstraliji.

Po koncu kariere je kljub službenim in družinskim obveznostim ostala dejavna v atletiki in se – najprej še pod jugoslovansko in nato že pod slovensko zastavo – udeleževala tako evropskih kot tudi svetovnih atletskih veteranskih tekmovanj, s katerih je prinesla deset medalj, od tega devet zlatih in eno srebrno. Svetovna veteranska prvakinja je bila kar osemkrat (1987, 1989, 1991, 1993, 1995, 1997, 2001 in 2003). Na evropskih veteranskih prvenstvih je osvojila dve odličji: srebrno v Veroni (1988) in zlato v Potsdamu (2002), ko je obenem v kategoriji W-55 z metom 44,44 m postavila še vedno veljavni ženski veteranski svetovni rekord v metu kopja. Pri Atletskem društvu Kladivar v Celju je bila tačas vrsto let atletska sodnica.

Za svoje športne dosežke je kot uspešna atletinja prejela več nagrad in priznanj. Leta 2012 je bila sprejeta v Hram športnih junakov, projekt Društva športnih novinarjev Slovenije.

Umrla je leta 2011 v Celju, kjer je tudi pokopana.