Umberto (Berto) RADOJKOVIČ

Rojen je bil v delavski družini materi Josipi in očetu Stjepanu kot tretji od petih otrok (Marija, Gino, Umberto, Evelina, Atilio). Že kot osnovnošolec je obiskoval tečaj gradbeništva in opravljal poklic zidarja. V Pulju je zaključil šolo za livarja in se zaposlil v puljski ladjedelnici. V prostem času se je ukvarjal z glasbo ter ob delu končal nižjo in srednjo glasbeno šolo. Igral je tudi v puljskem simfoničnem orkestru, ob večerih in praznikih pa v raznih ansamblih. Glasba pa ni bila edina njegova ljubezen, rad je imel tudi boks, toda treba se je bilo odločiti med boksarskimi rokavicami in trobento.

Leta 1957, po odsluženi vojaščini v Beogradu, ga je glasba pripeljala iz Pulja v Piran. Odzval se je povabilu Staneta Luzarja in Slavka Lobode ter pripotoval na slovensko obalo, da bi sodeloval pri takratni piranski mestni godbi. Zaposlil se je v ladjedelnici na Bernardinu in se priključil piranskemu pihalnemu orkestru. Šolanje je nadaljeval na konservatoriju v Trstu, nato pa na akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral na oddelku za trobento. Zaposlil se je na piranski glasbeni šoli, kjer je poučeval trobento, rog in tubo do upokojitve leta 1991. Kot izjemen glasbeni pedagog je bil spoštovan po vsej Jugoslaviji. S svojimi učenci in komornimi skupinami (predvsem s kvartetom rogov in trobilnim kvintetom) je zasedal najvišja mesta na republiških in zveznih tekmovanjih, kjer so prejeli okoli sto nagrad, hkrati pa je vzgojil vrsto trobilcev, ki so se poklicno usmerili v glasbo.

Njegovo delovanje pa ni bilo omejeno le na glasbeno šolo, svoje znanje in veselje do glasbe je kazal tudi z delom v pihalnem orkestru. Leta 1981 je oblikoval nov sestav Mladinskega pihalnega orkestra KUD Karol Pahor, ki so ga v večini sestavljali učenci GŠ Piran. Začeli so s preprostimi koračnicami, po sedmih letih dela pa dosegali zlata priznanja v vseh kategorijah. Z zagnanostjo, vztrajnostjo in pedagoškim talentom je poskrbel za neverjeten razvoj mladinskega pihalnega orkestra in ga prvi popeljal do umetniške kategorije na vseslovenskem tekmovanju. Velik uspeh v mednarodni konkurenci predstavlja 2. nagrada na svetovnem festivalu mladinskih orkestrov na Dunaju leta 1992.

Radojkovičev učenec, hornist Metod Tomac, je v Križnem hodniku Minoritskega samostana v Piranu leta 2015 organiziral koncert v Bertov spomin, na katerem so nastopili priznani glasbeniki iz Slovenske filharmonije, SNG Opera in balet Ljubljana, Orkestra Slovenske vojske ter ljubljanskega in mariborskega konservatorija za glasbo in balet.

Radojkovič je bil uspešen tudi v drugih poklicih in dejavnostih: kot trgovec, podjetnik, ribič in soustanovitelj ribiškega društva Oradela, celo v filmih je igral. Bil je velik ljubitelj istrske kulture in soustvarjalec domačinom ter turistom prijaznega piranskega vzdušja. Prosti čas je najraje preživljal z družino, ki mu je predstavljala najvišjo vrednoto in navdih, ter prijatelji v »Cantini« na Trgu 1. maja, znani po turnirjih briškole in more na njegovo pobudo. Zaradi njega in njegove »šjore« Lidije, s katero sta leta 2011 praznovala zlato poroko, je bilo tam vedno prijetno vzdušje.

Njegovo osebnost so zaznamovali istrska trma, delovna vnema, načelnost, izreden čut za pravičnost in poštenost, želja po novih znanjih kot tudi vedrina, srčnost in ljubezen do življenja. Bertovi prijatelji so ob priložnosti zapisali: »Obstaja kraj na tem svetu, v katerem je nasmeh najpogostejši izraz na obrazih ljudi in v katerem sta ljubezen in prijateljstvo podobna pravljici. Nenadomestljiv del te pravljice je človek velikega srca in neustavljive energije. Istran, zidar, livar, boksar, glasbenik, pedagog, dirigent in kdo ve, kaj še vse. Toda tisto pravo, tisto iskreno, tisto najbolj dragoceno se nahaja v njegovem srcu, ne v rokah. Tisto, po čemer ga ni moč spregledati, po čemer ga ni moč pozabiti, je njegovo prijateljstvo, njegova neizmerna ljubezen do vseh nas. Berto mu pravimo.«