TROJANŠEK (DEKLEVA), Franja

Rodila se je v Velikem Mengšu očetu gostilničarju Francu in materi Mariji, daljni sorodnici Franceta Prešerna. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju in Šmihelu pri Novem mestu. Čeprav je bila nadarjena, ji starši niso mogli omogočiti nadaljnjega šolanja, zato se je izpopolnjevala sama. Pri desetih letih je zbolela in zaradi visoke vročine postala gluha, zato se je lahko sporazumevala samo s pisanjem na listke, na katere je sobesednikom ustno odgovarjala (ni bila nema). Na njeno življenje je močno vplivalo srečevanje pesnikov Josipa Murna, Vide Jeraj in Antona Medveda v očetovi gostilni, ob katerih se je oblikovala. Leta 1914 se je poročila z davkarjem in trgovcem Jožetom Deklevom s Primorske. Otrok nista imela. Njun dedič, nečak, je hišo pozneje prodal Mengeški godbi. S pisanjem pesmi je najbrž začela na pobudo bogoslovnega študenta in pesnika Antona Medveda iz Kamnika. Svojo prvo pesem je objavila v mladinskem listu Vrtec leta 1890. Dom in svet je v letih 1891 in 1892 natisnil tri njene pesmi. Najprimernejši prostor za svoje pesmi je našla v ženskem časniku Slovenka, ki je izhajal v Trstu. V njem je med letoma 1897 in 1901 objavila kar 51 pesmi. V Ženskem listu so v letih 1930, 1931 in 1933 natisnili pet njenih pesmi. Njena začetna dela kažejo, da je pesnila po vzoru Gregorčiča, Stritarja in Aškerca, nekatere pesmi kažejo tudi Jenkove vplive. Leta 1954 so na podstrehi pesničine rojstne hiše našli njeno pesniško zapuščino – rokopise pesmi, odlomek kritike Medvedovih Poezij in dr. Pod psevdonimom Zorana je napisala okrog 340 pesmi, objavljenih jih je bilo 73, od teh jih v zapuščini manjka 21. Ta psevdonim, ki ga je uporabljala poleg Gorislave, je uporabljala zlasti med letoma 1897 in 1905, torej v času, ko ni več objavljala. Pesmi so osebno izpovedno lirične, ljubezenske in pripovedne, obravnavajo ljubezenske motive ali so socialno obarvane. Iz njene poezije veje skrb za reveže, trpeče, lačne in zatirane ljudi, pregnane z doma ali prevarane. Manjše število pesmi ima rodoljubno tematiko, iz katerih je čutiti globoko vdanost domovini in slovenstvu. Z religioznimi temami se ni ukvarjala, čeprav je odraščala v verni družini in se šolala v samostanu. Čeprav je Trojanškova živela v času moderne, sodijo njene pesmi v dobo slovenskega realizma. Po mnenju literarne kritičarke Marje Boršnik sodi skupaj z Vido Jeraj in Kristino Šuler med izrazitejše avtorice, ki so objavljale v tržaški reviji Slovenka. Napisala je tudi vsaj dva sestavka v prozi: Zaklenjen spomin, ki govori o ljubezni med 15 let staro deklico in mladim častnikom, in Žaloigre prevaranih, v katerem je trdila, da gre za žalostno usodo njene sestrične na Bledu.