Galleria fotografica
Viljem Treo je bil sin mestnega zidarskega mojstra Antona Trea, ki je izhajal iz furlanskega mesta Možaca (Moggio) ter Ane, rojene Riester, iz Celovca. Najprej se je šolal v Ljubljani, nato pa je obiskoval obrtno šolo (oddelek za gradbeništvo) v Holzmündnu (Braunschweig) v Nemčiji. Po vrnitvi se je zaposlil v očetovem podjetju. Leta 1869 je dobil obrtno dovoljenje za zidarskega mojstra, 1873 pa je postal tehnični vodja novoustanovljene Kranjske stavbne družbe, ki ji je oče Anton prepustil svoje podjetje z inventarjem in materialom vred.
Leta 1891 se je Viljem Treo osamosvojil in opravljal stavbinsko obrt do leta 1920. Odprl je lastno podjetje, ki je zaposlovalo tja do sto petdeset gradbenih delavcev. Treo je nastopil kot stavbenik v času, ko je Ljubljana razvila živahnejšo gradnjo; kot tehnični vodja družbe ali kot samostojni podjetnik je vodil in večkrat tudi projektiral gradnjo številnih javnih in zasebnih poslopij, še danes značilnih za podobo mesta Ljubljane. Zelo dejaven je bil v obdobju popotresne obnove Ljubljane.
Treovo gradbene projekte lahko razdelimo na čas službovanja pri Kranjski gradbeni družbi in na čas samostojnega delovanja v lastnem podjetju. V prvem obdobju je med drugim sodeloval pri gradnji sledečih ljubljanskih zgradb:
– leta 1874 stavba realke v Vegovi ulici s Francem Faleschinijem st., po načrtu dunajskega arhitekta Aleksandra Bellona;
– 1883 poslopje Narodnega muzeja;
– 1884-85 hiša kočevskega trgovca Petra Schleimerja na Šelenburgovi cesti (danes Slovenski, zraven Kazine)
– 1886-87 trinadstropna Mundova hiša na Rimski cesti 10 in pehotna vojašnica na Metelkovi;
– 1888 otroška bolnica sv. Elizabete na Poljanah (Streliška ulica)
– 1888 Terpotitzeva hiša na Resljevi 12, ena najlepših zasebnih zgradb v Ljubljani; hiša z najemniškimi stanovanji (nem. Zinshaus)
Kot samostojni gradbinec je med drugim v Ljubljani izvedel sledeče projekte:
– prenovitev deželnega dvorca po potresu, kjer je sedaj sedež ljubljanske univerze;
– 1903–5 gradbena dela za hotel Union (arhitekt J. Vancaš),
– 1907–8 poslopje Ljudske posojilnice na Miklošičevi cesti (načrti arh. J. Vancaš);
– 1907 cerkev sv. Antona Padovanskega na Viču
– Kopriva, S.: Ljubljana skozi čas : ob latinskih in slovenskih napisih in zapisih. Ljubljana : Borec, 1989.
– Denkschrift űber die Thätigkeit der Krainischen Baugesellschaft während des ersten Viertel-Jahrhundertes ihres Bestandes 1873-1898. Laibach, 1898. Im Selbstverlage der Krainischen Baugesellschaft.
– Pirkovič, J., Mihelič, B.: Secesijska arhitektura v Sloveniji. Ljubljana : Ministrstvo za kulturo, Uprava RS za kulturno dediščino, 1997.
– Rovšnik, B.: Stilni razvoj ornamenta na fasadah v Sloveniji od 1895 do konca prve svetovne vojne. V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta, letn. 16, št. 16, 1980, str. 25-52.
– Suhadolnik, J.: Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga : arhitekturni in zgodovinski oris mestnega predela in objektov, lastniki hiš in arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljublljana. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 2009.
– Šumi, N.: Arhitektura secesijske dobe v Ljubljani. Ljubljana : Mestni muzej, 1954.
– Valenčič, V.: Ljubljansko stavbeništvo od srede 19. do začetka 20. stoletja. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino, letn. 18, št. 3, 1970, str. 135-146.
– Valenčič, V.: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana : Partizanska knjiga, 1989.
– Zupan, G. et al.: Josip Gorup in stavbarstvo v Ljubljani. V: Kronika, 2010, letn. 58, št. 1, str. 201-214.
– Zupančič, B.: Usode ljubljanskih stavb in ljudi. Ljubljana : KUD Polis, 2005-2008.
– Damjan, E.: Litijsko šolstvo skozi čas. Litija : Osnovna šola, 2000.
Morda vas zanimajo tudi
SRPČIČ, Peter
JERMAN, Riko
