TITAN, Janez

Po končani osnovni šoli v domačem kraju se je vpisal na gimnazijo v Murski Soboti in leta 1930 maturiral. Med leti 1930-1934 je študiral medicino na Dunaju. V tem času je bil eden od soustanoviteljev ilegalne komunistične celice, katere člani so bili kasnejši pomembni slovenski komunisti (med njimi pisatelj Lovro Kuhar idr.). Na Dunaju so se pri njem zbirali še drugi intelektualci, kot je bil kasnejši soboški modernistični arhitekt Franc (Feri) Novak. V teh letih je imel pisne zveze tudi s pomembnimi domačimi komunisti, kot sta bila kasnejši diplomat Rudi Čačinovič in prekmurski pisatelj Miško Kranjec. Skupaj z njimi je konec leta 1932 zasnoval glasilo s krščansko-socialno usmeritvijo in vsebino Novi čas. Časopis je bil mišljen je kot protiutež Novinam, najbolj znanemu prekmurskemu katoliškemu tedniku. Vendar je izšlo le nekaj številk, saj so ga na začetku leta 1933 takratne lokalne oblasti ukinile.

Čeprav je bil Titan v omenjenem obdobju večino časa odsoten, je bil obtožen organiziranja komunistične partije v takratni Dravski banovini. Na Dunaju je izdajal ilegalni časopis Upor. Leta 1934 so ga tamkajšnje oblasti za nekaj časa priprle, novembra istega leta pa je po prestani kazni odšel v Pariz. V Franciji mu niso priznali opravljenih obveznosti študija medicine na Dunaju, zato se je vpisal na pravno fakulteto, ki jo je obiskoval med leti 1934-1939. Politično je bil aktiven v komunističnem biroju internacionalne Komunistične partije. Navezal je stike z različnimi ljudmi, še posebej s sezonskimi delavci v Franciji in Nemčiji. Leta 1935 se je skupaj s pisateljem in komunističnim aktivistom Lovrom Kuharjem udeležil kongresa Kominterne v Moskvi.
Zaradi težav s policijo v Parizu je leta 1936 odšel v Španijo, kjer se je za nekaj časa pridružil uporu republikancev proti Frankovemu fašističnemu režimu. Postal je eden od mnogih, ki so bili kasneje priznani kot »španski borci«. Po vrnitvi v Pariz leta 1938 je stopil v stik s takratnima izseljenskima rojakoma iz Bogojine, duhovnikom Ivanom Camplinom in pravnikom Ferkom Casarjem. Prosil ju je, če lahko zanj posredujeta pri jugoslovanskem izseljenskem uradu v Parizu, saj se je želel vrniti domov. Po uspešnem posredovanju se je leta 1939 vrnil nazaj v Prekmurje.

Ob vrnitvi v Slovenijo je leta 1940 nadaljeval s študijem prava v Ljubljani. Iz malo znanih razlogov pa se je začel distancirati od komunistične partije in s svojimi izjavami v časopisju (prekmurskih Novinah in Slovencu) kot eden od najagilnejših predvojnih komunistov dvignil veliko prahu. Med vojno je bil interniran v madžarskem kraju Vöröszberenyi. Po vrnitvi v domači kraj leta 1944 je bil nekaj časa v ilegali. Sredi aprila 1945 je bil imenovan za partizanskega komisarja mesta Murska Sobota.

17. aprila 1945 je bil povabljen na razgovor na urad OZNE in skrivnostno izginil. Razlogi za njegovo izginotje vse do danes niso pojasnjeni. Domači komunisti so mu hoteli podtakniti izdajo informacij o ilegalnem delovanju Lovra Kuharja na Dunaju v 30. letih 20. stoletja, o čemer priča zapis v knjigi Emila Cesarja Boj brez puške. V poglavju Pomen in namen nemškega zasliševanja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca aprila in maja 1943 je na str. 191 zapisano: »Tudi zasliševanje naslednjega dne (10. maja) je bilo namenjeno razkrivanju Prežihovega političnega delovanja v okviru KP na Dunaju. Začenja se s priznanjem, kar dopušča sklepanje, da je bila v dokaznem gradivu tudi katera izmed izjav študenta medicine Ivana Titana, po rodu s Prekmurja, na dunajski policiji. Govoriti pa je morala o Prežihovem deležu in priznanjih za razvoj slovenske komunistične periodike.«

Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB, je šele leta 2004 Titanovim svojcem priznal, da ga je 17. aprila 1945 izvensodno umorila OZNA.