Tina DOBRAJC

Po zaključeni gimnaziji v Škofji Loki je v šolskem letu 2002/03 vpisala redni študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Pod mentorstvom prof. Hermana Gvardjančiča je diplomirala marca 2008, nato pa istega leta pri istem profesorju na isti ustanovi vpisala magistrski študij slikarstva, ki ga je uspešno dokončala leta 2011. Poleg slikarstva se ukvarja tudi z gledališčem – s scenografijo in kostumografijo (npr. predstava Zamorc s krono, Historial Škofja Loka 2013), občasno vodi tečaje in delavnice iz risanja in slikanja ter predava in objavlja strokovne članke na temo likovne umetnosti. Je članica Združenja umetnikov Škofja Loka. Pogosto se predstavlja na samostojnih in skupinskih likovnih razstavah tako doma kot v tujini. Za svoje delo so ji že leta 2006 podelili 2. nagrado na VII. Koloniji diplomantov ALUO v Velenju, 2007 je prejela nagrado za najboljšega mladega avtorja na znanem Ex-temporu v Piranu, leta 2011 pa je bila finalistka na slovenskem izboru za ESSL, nagado za mlade umetnike iz srednje Evrope (ESSL AWARD 2011). Kot samostojna ustvarjalka živi in dela v Škofji Loki.
Likovno pripoved zgodnjega post-študijskega obdobja Tine Dobrajc zaznamuje »mračna tematika«, ki jo ustvarjalka konceptualno razvija v smeri originalnih slikarsko-prostorskih instalacij. Junaki zgodb so realistični, a upodobljeni z nadihom groteske in fantastike, to pa sta tudi elementa, ki se stalno prepletata in določata vse cikle.
V svojem slikarstvu Tina Dobrajc običajno združuje klasične slikarske tehnike s postopki esemblaža: podobe velikih formatov, nadgrajene z ready-made predmeti, dajejo motiviki nadih skrivnostne obrednosti, mamljive in nedefinirane. Zanimivo je, da se v teh primerih umetnica s svojimi pristopi spontano »opre« na tradicijo italijanske umetniške smeri »arte povera«, pomenljive za evropsko likovno sceno druge polovice 60. let in prve četrtine 70. let prejšnjega stoletja, ki v slovenskem likovnem prostoru ni posebej izpostavljena, niti kaj dosti zastopana. Razstavljena dela, opremljena s teksti, verbalnimi prebiski ter drugimi pridatki (tkanine, čipke, pleksi steklo, vosek, fotografije, idr.) so vedno podrejena temeljni ideji oz. konceptu prostorske postavitve. Drugačne, osupljivo direktne pa so kasnejše upodobitve aluzij na pravljice iz svetovne književnosti; kot ne povsem tipične ilustracije idealno povezujejo tehnično veščino z izrazno ekspresivnostjo.
Tina Dobrajc ubira atraktivno, a hkrati intimno, ponotranjeno obliko videnja likovne sporočilnosti, za katero velja, da z značilnim tesnobnim vzdušjem vsebinsko ponuja gledalcu več kot zgolj klasično likovno zgodbo. Dobrajčeva se s predanostjo neposredno loteva tudi umetniških interpretacij življenj svojih ženskih prednic – odkrivajoč »lastne« fetiše, odgovarjajoče tematiki predstavljenega »zgodovinsko zaključenega« časa in prostora, ki ju z uporabo ustrezne ikonografije, izpolnjene s simboliko, podaja na prepoznaven, stilno izčiščen način. Čeprav je njena umetnost narativne narave, obuja arhetipske slike in prodira v globino lastne ter obče (kolektivne) podzavesti; z vnašanjem tridimenzionalnih objektov v slikarske zasnove ne razširja zgolj ilustrativne plati pripovedi: prostorsko evocira čutila ter tako omogoča celostno doživetje pretanjenih oblik likovnega izpovedovanja na psihološki ravni.