TERČELJ, Filip

Po končani osnovni šoli v Šturjah je domači župnik prepričal starše, da so bistrega in nadarjenega fanta poslali naprej v šole. Po maturi na šentviški klasični gimnaziji v Ljubljani je odšel v bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Po nasvetu predstojnikov je študij nadaljeval na socialno-pedagoški fakulteti v nemškem Kölnu in se nato vrnil na Primorsko, ki je takrat pod italijansko okupacijo že doživljala hude raznorodovalne pritiske. V Gorici je postal katehet in duhovni vodja v tamkajšnjem Alojzijevišču. Ko je bila konec leta 1922 ustanovljena prosvetna zveza, je bil Terčelj izvoljen za njenega tajnika. Kakšno delo za ohranitev naroda je ta zveza opravila pove dejstvo, da je v bilo petih letih – leta 1928 so namreč zvezo prisilno razpustili – ustanovljenih 168 njenih enot z okoli 12.000 člani. Vse sile je vpregel v delo za narod in vero: ustanovil je mnoga izobraževalna društva, prirejal tečaje, začel izdajati revijo Naš čolnič, spodbujal kulturno dejavnost, pisal o vzgoji, pisal prozo in poezijo. Na Filipa Terčelja so oblasti zaradi njegovega društvenega in narodnega dela budno pazile. Leta 1931, ob obletnici ustrelitve bazoviških žrtev, so v Brdih izobesili nekaj slovenskih zastav. Italijanska oblast je zaprla več ljudi, tudi Filipa Terčelja in Lojzeta Bratuža, češ, da sta bila v tesnih stikih s priprtimi. V resnici pa je bil vzrok njegovo organiziranje mladine v okviru Tajne krščansko-socialne organizacije (TKSO), katoliške in duhovniške partnerice organizacije TIGR.
Terčelj je prestal mučna zaslišanja v goriških in koprskih zaporih, ki so ga živčno in telesno strla. V začetku januarja 1932 so ga konfinirali v Campobasso v Molise. Tu je veliko pretrpel zaradi pomanjkanja, zapuščenosti in ponižanj. Njegova ohranjena pisma iz tega obdobja so izraz duhovno in telesno trpečega človeka in polna domotožja. Po posredovanju goriških cerkvenih krogov so ga čez eno leto izpustili, a službe ni dobil. V italijanske župnije ni hotel, v slovenske ga oblast ni pustila. Da bi se izognil ponovni aretaciji, je pobegnil čez mejo v Ljubljano.
Postal je katehet na gimnaziji in profesor nemščine. Stanoval je v umobolnici in deloval tudi kot hišni duhovnik. Nastopal je na shodih in taborih, okoli sebe je spet organiziral mladino in pripravljal zanje duhovne vaje, opozarjal je na položaj primorskih Slovencev, mučilo ga je domotožje. V začetku druge svetovne vojne so ga ob prihodu Italijanov v Ljubljano (1941) spet za tri mesece zaprli. Štiri leta kasneje, kakšen mesec po osvoboditvi, se je zgodba ponovila, v zapor ga je poslala tudi nova komunistična oblast. Terčelja je stisnilo, saj so ga tokrat zaprli Slovenci. Po prihodu iz zapora ni imel več stanovanja, ni imel službe. Finančno so ga reševali duhovniški sobrati, ki jim je kot duhovnik pomagal.
Za božične praznike 1945 je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, ki je upravljal tudi Davčo. Na poti sta ju 6. januarja 1946 zajela lokalna partijca in ju izročila pripadnikom Knoja, ki so ju zasliševali, nato paj likvidirali in zagrebli v bližnji grapi. Čez čas so našli v gozdu brevir in grob. Čez nekaj časa so ju vaščani na skrivaj prekopali na pokopališče v Davči. Pod zvonikom je marmornata spominska plošča.
Let 1992 so Filipu Terčelju postavili spominsko ploščo ob njegovi rojstni župnijski cerkvi v Šturjah (Ajdovščina), od leta 2010 pa na trgu pred cerkvijo stoji njegov kip ( izdelal Mirsad Begić).
Stekel je tudi postopek za njegovo beatifikacijo.