TARTINI, Giuseppe

Violinski virtuoz, skladatelj, glasbeni teoretik in glasbeni pedagog svetovnega slovesa.
Natančen dan njegovega rojstva ni znan. 8. aprila je bil krščen v piranski stolni cerkvi sv. Jurija in ta datum je bil sprejet kot dan njegovega rojstva. Oče Giovanni Antonio Tartini se je kot trgovec v Piran preselil iz Firenc okrog leta 1678. Mati Caterina Zangrando je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Poročila sta se leta 1685. Družina je živela v hiši ob piranskem mandraču, ki so ga kasneje zasuli, v Strunjanu pa so imeli veliko posest z oljčnimi nasadi, solnimi polji, ribogojnico in podeželsko vilo. Giuseppe se je rodil kot četrti otrok izmed šestih.
Prva znanja je pridobil v Piranu. V letih 1704 do 1707 je nadaljeval šolanje na gimnaziji za plemstvo (Collegio dei Nobili) v Kopru. Poleg humanističnih znanj se je učil tudi sabljanja ter igranja violine. Leta 1708 je odšel v Padovo študirat pravo. Ne vemo zagotovo, ali je po odhodu v Padovo še prihajal v svoj rojstni kraj, si je pa s člani družine v Piranu redno dopisoval in jim v oporoki napisani 18. 2. 1770 zapustil svoje premoženje. Leta 1710 se je poročil s Padovanko Elizabeto Premazore v padovanski cerkvi bosonogih karmeličanov (Chiesa del Carmine). Vse bolj je spoznaval, da je njegov edini pravi poklic glasba. Odšel je v frančiškanski samostan v Assisi, kjer je bil predstojnik Giovanni Torre, njegov stric po materini strani. V samostanu je intenzivno študiral violino in osnove kompozicije ter raziskoval akustične zakonitosti.
V Assisiju je leta 1713 napisal svojo najbolj znano violinsko sonato, Vragov Trilček, o kateri se je ohranil zapis, da mu jo je v sanjah zaigral vrag. O svojih sanjah je Tartini v Padovi pripovedoval francoskemu astronomu Jérômeju de La Landu (1732-1807), ki je tedaj potoval po Italiji in nato izdal svoje potopisne spomine, Voyage d’un Français en Italie fait dans les années 1765 et 1766 (A Venise, 1769), v katerih je tudi Tartinijeva zgodba o nastanku znane sonate.
Leta 1715 se je vrnil v Padovo, kjer je živel do smrti, vmes pa občasno deloval in poučeval igranje violine v Anconi, Benetkah in Pragi. Nenehno se je trudil izpopolniti in izboljšati svojo tehniko igranja violine. Ob tem je iznašel t.i. tretji ton, ki ga tvorita dva sočasno zaigrana harmonična tona. V Padovi je leta 1721 prevzel mesto prvega violinista v orkestru kapele bazilike sv. Antona in leta 1727 ali 1928 ustanovil tudi slovito mednarodno violinsko šolo (La scuola delle nazioni). Učenci so k njemu prihajali iz raznih evropskih držav, zelo so ga spoštovali in cenili. Poimenovali so ga mojster vseh narodnosti (Maestro delle nazioni). Ena njegovih najbolj znanih učenk je bila Maddalena Lauri Lombardini. Ohranilo se je Tartinijevo pismo Maddaleni, ki ga je napisal 5. marca 1760, z nasveti za igranje violine, ki jih violinisti upoštevajo in cenijo še danes. Pismo je bilo prvič objavljeno že leta 1770 v reviji L′Europa letteraria, večkrat ponatisnjeno in prevedeno v mnoge jezike. V slovenščini ga lahko prebiramo od leta 2012 v biografskem romanu Moj ljubljeni Tartini (Ivan Sivec). Leta 1740 mu je začela hrometi desna roka in tako je vse več časa namenjal znanstvenemu delu in pisanju glasbeno-teoretičnih ter matematičnih razprav. Umrl je v Padovi, 26. februarja 1770, eno leto za svojo ženo. Pokopana sta v padovanski cerkvi svete Katerine (Chiesa di Santa Caterina).
Zapustil je obsežen opus, ki obsega okoli 130 koncertov in preko 170 sonat za violino ter številne teoretične razprave, s katerimi je pomembno vplival na razvoj violinske tehnike in glasbe nasploh.
Leta 1896 so mu na Tartinijevem trgu v Piranu postavili spomenik. Bronasti kip je izdelal beneški kipar Antonio Dal Zotto, kamniti podstavek kamnosek Achille Tamburlin.
V rojstni hiši na Tartinijevem trgu je urejena Tartinijeva spominska soba s predmeti, ki jih je zapustil družini Tartini v Piranu.