Oče István R. Takáts je bil ravnatelj murskosoboške osnovne šole, ki jo je László tudi uspešno končal. Šolanje je nadaljeval na gimnaziji v Sombotelu in na likovni akademiji v Budimpešti ter na Tehnični fakulteti, kjer je študiral arhitekturo. Po diplomi je bil v letih 1907–1909 na tej fakulteti asistent, nato je z Zoltánom Tornallyayem odprl arhitekturni atelje. Leta 1909 je postal vodja gradnje parlamenta v Budimpešti. Delal je tudi v Pomurju, zlasti v Murski Soboti, kjer je z vrsto stavb na Slovenski ulici pomembno vplival na nadaljnje oblikovanje mestnega videza. Slogovno kažejo te stavbe razvoj od skromne uporabe secesijskega okrasja (stanovanjska hiša Štefana Vratariča, 1907), preko za madžarsko secesijo značilnih mehkih in valovitih linij ostenja (Hranilnica Južne Železne županije, 1907–1908), do pozne geometrijske faze, ki je že napovedovala zgodnji funkcionalizem (stanovanjska hiša Lajoša Šömna, 1915). Takátsevo največje delo je razširitev cerkve Svetega Nikolaja v Murski Soboti z ohranjenim gotskim prezbiterijem, ki se v zasnovi naslanja na romansko arhitekturo, v oblikovanju detajlov in dekoraciji pa kaže secesijske značilnosti (1909–1912).
V času prve svetovne vojne je kot nadporočnik umrl na ruski fronti in je pokopan v Budimpešti. Določeni viri ga omenjajo kot Lasla Takatsa ali Lasla Takača.
Czifrák J. Takáts László – hősi halált halt 1916. szeptember 11-én. Muraszombat és Vidéke, 1916 (24. september), str. 1–2.
Pirkovič, J. in Mihelič, B. Secesijska arhitektura v Sloveniji. Ljubljana: Ministrstvo za kulturo; Uprava RS za kulturno dediščino, 1997.
Obal, F. Arhitektura v obdobju 1900–1941 v Murski Soboti. Murska Sobota: Kulturni center, 1982.
Enciklopedija Slovenije, zv. 13. Ljubljana. Mladinska knjiga, 1999, str. 182.
Mataj, J. Cintor: romanca arhitekta Takača. Murska Sobota: Franc-Franc, 2006.