ŠUBIC, Ivan

Rodil se je kot edinec slikarju Janezu starejšemu “loškemu”, ki je imel podobarsko delavnico v Škofji Loki na Studencu 7 in materi Jeri, rojeni Kisovec. Rod Šubicev je po številu likovnih ustvarjalcev verjetno najštevilnejša rodbina na Slovenskem. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi leta 1875 je študiral naravoslovje, matematiko in fiziko na dunajski univerzi.

Leta 1881 je opravil profesorski izpit ter začel poučevati na Mahrovi trgovski šoli v Ljubljani. Leto kasneje je postal nadomestni profesor na ljubljanski tehniški in naravoslovni srednji šoli in ljubljanski gimnaziji. 1888 je dobil dopust za študijsko izpopolnitev na Tehnološkem obrtnem muzeju na Dunaju in Umetnostni akademiji. Po vrnitvi je postal učitelj in vodja dveh novo ustanovljenih strokovnih šol – za umetno vezenje in šivanje čipk ter lesno industrijo v Ljubljani. Bili sta brez urejenih prostorov, opreme in učnih načrtov, vendar sta se pod njegovim vodstvom obe kmalu razvili v spodobno urejena zavoda. Na lesarski šoli je Šubic 1892 uvedel javno nedeljsko risarsko šolo za moške, ki je med obrtniki in mojstri požela takšno zanimanje, da so morali odpreti še dva vzporedna oddelka. Leta 1894 se je šola preimenovala v Strokovno šolo za obdelovanje lesa ali v uradnih dopisih tudi Šolo za lesno obrt. Na Šubičevo pobudo so ustanovili oddelek za figuralno plastiko za domače izobraževanje bodočih slovenskih cerkvenih podobarjev. 1895 so otvorili oddelek za pletenje košaric in vrbarstvo. Narodno zavedni ravnatelj Ivan Šubic se je zavzemal za to, da je bil na obeh šolah slovenski učni jezik. 1901 sta se obe šoli administrativno združili v en zavod pod skupnim imenom Cesarsko kraljeva umetno – obrtna strokovna šola. Učni program obeh šol je bil zahteven. Predmetnik “moškega dela” je bil sestavljen iz stavbnega in pohištvenega mizarstva, strugarstva, rezbarstva, kiparstva, pletarstva. Šolski del za umetno vezenje in čipkarstvo je obsegal šivanje čipk in klekljanje ter risarski pouk za obe smeri. Leta 1809 so uvedli strokovni tečaj za izobrazbo učiteljev na obrtnih in nadaljevalnih šolah. 1917 sta bila ustanovljena dva višja oddelka za Stavbno strokovno šolo in Višjo obrtno šolo mehansko tehniške smeri, zaradi vztrajne prizadevnosti Šubica, pa so dobili skupne prostore z delavnicami na Aškerčevi cesti. Po ustanovitvi kraljevine S.H.S. se je šola preimenovala v Državno obrtno šolo. V njej je gostovala tudi Tehnična fakulteta ljubljanske univerze. Leta 1920 se je preimenovala v Tehnično srednjo šolo, ki so ji dodali keramiški oddelek, oddelek za graverstvo in zlatarstvo ter izdelovanje oblek. Ivan Šubic je (p)ostal njen direktor. Po drugi svetovni vojni se je imenovala Šola za umetno obrt, danes pa je Šola za oblikovanje. Do leta 1914 je bila edina javno priznana šola, ki je dala dijakom poleg likovne vzgoje tudi poklic ali je bila prvi korak k kasnejšemu izpopolnjevanju na likovnih akademijah ter drugih umetniških šolah tudi v tujini.

Ivan Šubic je deloval tudi na drugih področjih. Risal je načrte in skice, kot na primer za železno streho nunskega samostana v Škofji Loki, za umetno vezenje čipk in za del Narodnega doma v Ljubljani. Bil je deželni poslanec za Kranj in Škofjo Loko, podpredsednik “Društva za krščansko umetnost v Ljubljani”. 17 let je bil konservator pri Osrednji komisiji za varstvo umetniških in zgodovinskih spomenikov. Ima zasluge pri gradnji ljubljanskega vodovoda in elektrarne ter pri izsuševanju Ljubljanskega barja. Napisal je tudi pionirsko delo s strokovnega področja in bil profesor fizike na realki v Ljubljani.