Oče Ferdinand je bil železničarski preddelavec, mati Marija Uršič, doma iz Mlinskega, pa gospodinja. Po končani osnovni šoli v Kobaridu je dve leti obiskoval kmetijsko šolo, leta 1903 pa še trgovsko v Beljaku. V tem času se je preživljal kot čevljarski pomočnik. Sledila je pot v Trst, kjer se je zaposlil v trgovini s čevlji Hvastja. Tu je tudi nadaljeval s šolanjem, postal član social demokratske stranke, potoval na Dunaj in v Berlin ter v Zürich, kjer se je naučil fotografirati. Leta 1906 je bil na velesejmu v Milanu, nato pa je odšel v Pariz. Leta 1908 se je vrnil v Kobarid, kjer je odprl trgovino z mešanim blagom ter čevljarsko delavnico.
Ob vrnitvi se je začel ukvarjati tudi s fotografijo. S fotografsko kamero je zajel posoški, cerkljanski in idrijski pejsaž, umetnostne spomenike ter dogodke. Tiskal je tudi razglednice, črno-bele in barvne, ter podobe krajev na kozarce in vaze. Izdal je tudi mapo Ricordo dell’Alto Isonzo. Poleg pokrajin in vasi, so med njegove motive sodila tudi italijanska vojaška pokopališča, obeležja, spomeniki in vojne osebnosti. Njegovo fotografsko delo je pripomoglo, da je bila vrsta primorskih vasi upodobljena in s tem tudi svetu znana. Poleg fotografije je bil aktiven tudi na drugih področjih. Pisal je lokalna poročila v E, komedije (ohranjene v rokopisih, npr. Ajzenponarji, ki je bila odigrana v Kobaridu), za časa bivanja v Trstu je deloval kot igralec in režiser ter član pevskega zbora, v Kobaridu je postal član tamburaškega zbora, prvi starešina lovske družine ter deloval je v društvu Sokol. V letih 1943 do 1945 je bil kobariški župan. Sodeloval je s partizanskim gibanjem in ščitil domačine pred okupatorjem. Po vojni pa je zbiral gradivo za Slovenski etnografski muzej.
Primorski slovenski biografski leksikon, snopič 14, str. 475.