Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

STRAJNAR, Julijan

Julijan Strajnar - Osebni arhiv

Galleria fotografica

Nato:
7. January 1936, Combelle, Francija
Professioni e attività:
Luoghi di attività:
Comune:
Lessico:

Rodil se je kot sin rudarja, izseljenca iz Šentruperta na Dolenjskem, v Combellu v Franciji, od koder se je v domovino skupaj s starši vrnil leta 1946. V Franciji je začel obiskovati osnovno in glasbeno šolo. Njegov prirojeni absolutni posluh mu je omogočil, da se je začel že v ranem otroštvu učiti violino. Po vrnitvi v domovino je obiskoval osnovno šolo in glasbeno šolo v Kočevju in v domači pihalni godbi pričel igrati Es-klarinet. Šolanje violine je nadaljeval v Ljubljani na Srednji glasbeni šoli, kjer je maturiral. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1962 diplomiral iz romanistike, leta 1989 pa še na etnološkem in muzikološkem oddelku.

V letih 1954–1962 je bil violinist Simfoničnega orkestra in hkrati član instrumentalne skupine Akademske folklorne skupine »France Marolt«, ki je takrat še delovala pod okriljem  Glasbenonarodopisnega inštituta. Med letoma 1964–1995 je bil sodelavec in od 1989 strokovni svetnik sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU, od leta 1991 do 1994 upravnik Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Od leta 1981 je predaval glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Kot etnomuzikolog se je posvečal zbiranju in raziskovanju slovenske ljudske glasbene ustvarjalnosti. Je član mednarodne študijske skupine za ljudska glasbila. Za folklorne skupine je prirejal melodije ljudskih plesov in pisal o tem. Svoja spoznanja o rezijanskih godcih je objavil v knjigi Citira (Videm, Trst 1988), zbrano živo izročilo pa na treh gramofonskih ploščah (Porabje, 1979; Koroška, 1983; Pritrkavanje, 1985); priredil je melodije za tri kasete ljudske glasbe (Slovenska Benečija včeraj, Slovenska Benečija danes, Plesat me pelji); zgodovino stroke je obravnaval v knjigi Lepa Ane govorila …: prvi zvočni posnetki v Beli krajini (1989). Pri Zvezi kulturnih organizacij pa so leta 1986 v okviru revije Folklorist za potrebe folklornih skupin izšle Godčevske viže. Pripravil je dvojezični seznam posnetkov ljudskega izročila Slovencev v Italiji 1962–1986 (1986) in izdal trojezično zbirko slovenskih ljudskih pesmi Rožmarin (1992). Tudi za zgoščenko Rezija v seriji Iz arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta (1997) je izbral primere in napisal uvod ter komentarje. V isti seriji je izšla kaseta z njegovimi priredbami pesmi za otroški zbor z naslovom Novi kos (2000). Snemal je tudi pri izseljencih v Franciji, saj je iz pripovedovanj svojih staršev in tudi na podlagi lastnih izkušenj v izseljenstvu dobro poznal njihovo življenje in razmere, v katerih se je mogla ohranjati slovenska ljudska pesem.

Svoje raziskovanje je pojmoval celostno, saj je zajemalo poleg pesmi tudi instrumentalno glasbo in vse druge spremljajoče etnološke pojave, pri čemer je treba poudariti predvsem njegove raziskave rezijanske instrumentalne glasbe in pritrkavanja, za katerega je med drugim izpopolnil zapisovanje melodij. Bil je med pobudniki šolanja pritrkovalcev in revitalizacije pritrkavanja. Uveljavil se je tudi kot skladatelj scenske glasbe ter del za godalne sestave, v katerih uporablja motive slovenske ljudske glasbe, in kot pisec priredb ljudskih pesmi. Pri delu na inštitutu je bil z absolutnim posluhom neprekosljiv transkriptor posnetega pesemskega in instrumentalnega gradiva. Odlikoval se je po natančnosti. Za posebnosti slovenske ljudske glasbe je v zapisovanje vnesel izboljšave. Upokojil se je leta 1995.

Godčevske viže, 1986
Citira: la musica strumentale in Val di Resia = inštrumentalna glasba v Reziji, 1988
Mitološke prvine v slovenski ljudski pesmi, 1990
Slovenska ljudska glasba, 1990
Rožmarin: canti popolari sloveni = slovenske ljudske pesmi = Slovene folk songs, 1992

 

častna diploma Zveze skladateljev Sovjetske Zveze, 1983
Štrekljeva nagrada, 2008
srebrno priznanje International Council of Organizations of Folklore Festivals and Folk Arts, 2015
Maroltova plaketa

Ravnikar, B. Julijan Strajnar, osemdesetletnik. Delo, 7. 1. 2016, let. 58, št. 5, str. 16.
Enciklopedija Slovenije: zv. 12: Slovenska n-Sz. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1998, str. 239.

 

Autore/autrice della voce: Patricija Tratar, Knjižnica Pavla Golie Trebnje
Data del primo inserimento: 22. 4. 2022 | Ultima modifica: 22. 4. 2022
Patricija Tratar. STRAJNAR, Julijan. (1936-). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 2. 7. 2022) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/strajnar-julijan/
Segnala un errore