STEGU, Vili

Po končani osnovni šoli na Premu in v Ilirski Bistrici je nadaljeval šolanje na Gimnaziji v Postojni. Po maturi se je vpisal na ljubljansko teološko fakulteto. Po posvečenju je najprej služboval kot kaplan v Solkanu, kasneje pa je bil premeščen za župnika na Vojskem nad Idrijo. Leta 1975 je odšel med izseljence v Nemčijo v Ingolstand in tam deloval med rojaki na Bavarskem vse do svoje smrti.
Vili je poezijo začel pisati že v gimnaziji. V času študija je svoje pesmi objavljal v bogoslovnem glasilu Brazda. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je bil leta 1967 med ustanovitelji Pogovorov in leta 1969 Revije 2000, v kateri je do smrti objavljal svoje pesmi, eseje in prevode. Že kot gimnazijec je v domači vasi ustanovil dramski krožek. Svojo ljubezen do gledališča in filma je nadaljeval tudi v času službovanja na Vojskem. Ljubezen do igrane besede je Vili ohranil tudi v Nemčiji, ko je pripravljal in prirejal recitale in igre. Rad je imel tudi glasbo, saj je v Nemčijo vabil priznane pevske zbore, pripravljal pa je tudi bogate in odmevne razstave o Sloveniji. Čeprav je živel v tujini, je redno ohranjal stik s slovenskim kulturnim prostorom. Napisal je vrsto esejev o tedanji Sloveniji. Za zdomce je leta 1986 začel izdajati Besedo, ki je bralce seznanjala z dogajanjem med rojaki, ter jih obveščala o novostih v slovenski kulturi in cerkvi. Med rojaki je poučeval tudi slovenščino. Vilija je zanimala zlasti religiozna filozofija, zato je veliko študiral in prevajal filozofsko-religiozne mislece, kot so Simone Weil, Kahil Gibrana, Stephan Rosenzweiga, Emanuel Levinasa …
Šele po njegovi smrti so bile pesmi objavljene v pesniški zbirki. Leta 1991 so izšle v italijanščini v zbirki z naslovom Quando giacero sottoterra, leta 1996 v zbirki Ugašajoče sanje, leta 2014 pa je njegov celotni pesniški opus izšel v pesniški zbirki Samotna pot.