STEFANOVIČ, Emil

Njegov oče je bil Dimitrij Stefanovič, mati pa Jožefa, rojena Pečaver. Oče je bil po poklicu čevljarski mojster v Novem mestu Gimnazijo v Novem mestu je obiskoval od leta 1902 in jo zaključil z maturo leta 1911. Nato je na Dunaju študiral pravo.

Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran. Jeseni 1918 je postal zastopnik v Avstriji živečih dijakov in vojakov. Poleg dr. Petra Defranceschija je nato postal vojaški zastopnik pri repatriaciji jugoslovanskih vojnih ujetnikov, bolnikov in beguncev, ki so se vračali čez Dunaj. Nazadnje ga je zunanje ministrstvo v Beogradu imenovalo za člana zastopstva SHS na Dunaju. Tisti čas je popisal v leta 1921 izdani brošuri z naslovom Moji zapiski z Dunaja.

Novembra 1919 se je vrnil v domovino in postal odvetniški pripravnik, najprej v Novem mestu, od leta 1922 pa v Ljubljani. Leta 1929 je odprl lastno odvetniško pisarno na Prevaljah.

Že kot dijak in kasneje študent je objavljal v Dolenjskih novicah, po prvi svetovni vojni tudi v raznih jugoslovanskih listih. Med oktobrom 1921 in novembrom 1922 je v Ljubljani izdajal in urejal levičarsko usmerjeni tednik Delavske novice. Januarja 1923 je bil izvoljen v izvršilni odbor novo ustanovljene Socialistične stranke delovnega ljudstva. Ob rudarski stavki v Trbovljah leta 1922 je bil delavski zastopnik proti Trboveljski premogokopni družbi in v Delavskih novicah branil navedbe, ki so bile objavljene v Jutru. Skupščinski mandat, ki mu ga je ponudila stranka, je odklonil, ker se ni strinjal s politiko ekstremistov (Marcel Žorga in Milan Lemež), čeprav naj bi bil po lastni izjavi ves čas delovanja med delavci  v zvezi z nekaterimi radikalnimi voditelji (Stojan Protić). Kmalu zatem se je pridružil Narodni radikalni stranki, a je bil ob razkolu v slovenskem delu stranke izključen iz nje. Od oktobra 1923 do maja 1924 je v Ljubljani izdajal glasilo Narodne radikalne stranke Radikal: politično glasilo delovnega ljudstva.

Leta 1944 je kot vojni ujetnik umrl v Nemčiji.