Štefanija JAZBAR

Ko je bila stara triindvajset let, je prišla za učiteljico v Bohinj. In tu ostala celo življenje. Prvo službo je opravljala na Bizeljskem, nato pa je dobila delovno mesto v podružnični šoli v Stari Fužini. Za delo v Bohinju jo je opogumil tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je Bohinj in Bohinjce dobro poznal. Pouk je v Stari Fužini potekal v eni izmed sob v Zoisovem gradu, razredov je bilo šest. Jazbarjeva je učila tudi Angelo Hodnik, sestro slikarja Valentina Hodnika. Poleg službenih obveznosti je vodila tudi Marijin vrtec, otroški pevsko-dramski krožek.

Med drugo svetovno vojno je bila kot izobraženka pregnana v Srbijo. Po vrnitvi v Bohinj pa je zopet poučevala v Stari Fužini. Celo življenje je pisala dnevnik. Pisala je tudi pesmi, v katerih je izražala svoj odnos do Bohinja in ljudi, ki jih je tukaj spoznala. V Bohinju je poučevala vse do svoje upokojitve leta 1954. Umrla je pri častitljivih 99 letih.