STANONIK, Tončka

Po osnovni šoli v Žireh je obiskovala gimnazijo v Škofji Loki (1964–68), nato študirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani slavistiko (A – slovenski jezik s književnostjo, B – srbohrvaški jezik s književnostjo, lektorat iz makedonščine in slovaščine z enomesečnim izpopolnjevanjem na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi), diplomirala 1974. Prva zaposlitev je bila pri ČGP Delo kot časopisna korektorica. Iz tiskarstva se je izpopolnjevala, ko je bila zaposlena kot tiskarniška korektorica in revizorka v Tiskarni Ljubljana, stik s svojo osnovno strokovno usmeritvijo (literaturo) pa ohranjala tudi kot kulturna animatorka, nato je bila nekaj let lektorica in urednica na DDU Univerzum (1982– 86). Ko se je založba znašla med prvimi, ki jo je doletel stečaj, se je za krajši čas zaposlila v centralni redakciji ČGP Delo. Svojo življenjsko zaposlitev pa našla pri Založbi Mladinska knjiga (1987– 2008) kot lektorica in urednica, najprej pri Enciklopediji Slovenije (od 2. do 16. zvezka), nato v uredništvu leksikonov (redaktorica pri Slovenskem velikem leksikonu I–III, 2003– 2005). Leksikografsko je zasnovala, redaktorsko obdelala in uredila leksikon Knjiga Iztoka Ilicha (2007). Bila je urednica slovenskega biografskega leksikona Osebnosti (2008), hkrati tudi redaktorica za področje literature, gledališča in lutkarstva ter avtorica okoli 500 člankov. Od 2009 je upokojena.

Čeprav je prvo objavo (revija Antena) in literarno oceno (literarni urednik Niko Grafenauer) doživela že v gimnazijskih letih, je izvirno (pravljice, črtice, radijske šole) in prevodno leposlovje začela kontinuirano objavljati v drugi polovici osemdesetih let na Radiu Ljubljana in v revijalnem tisku. S prevodi je sodelovala tudi v antologiji jugoslovanske proze za otroke Od sna do zvezd (1984). Približno v istem času je kot lektorica in jezikovna urednica vstopila tudi v kulturniški krog, ki se je zbiral okoli Žirovskega občasnika (ŽO). V njem je sprva objavljala kratko prozo, pozneje vse bolj tudi neliterarne vsebine, ki so bolj ali manj spremljale njeno delo, npr. jezikovne teme (polemični zapis Ob Rdečem kvadratku, 1987; Nekaj misli ob prebiranju Potočnikovih dnevniških zapisov, 1989; Večplastnost in vabljivost rokopisov, 1999), knjižne ocene (Jože Peternelj – Mausar, Nežka Mlakar itd.). Njeno sodelovanje pri ŽO pa je zaokroženo s predstavitvijo njegove celotne bibliografije (1990, 2000, 2010).  Zbrala, uredila in s spremno študijo je opremila književno delo dveh žirovskih literatov, pisatelja Matevža Pečelina (Na tem ljubem svetu so stvari, 2008) in pesnika Franca Kopača (Nahodil sem se, 2009). Pred tem pa je dodobra popisala in uredila literarni in slikarski opus pisatelja in slikarja Jožeta Peternelja (1997; trije rokopisni izvodi).
Svojo vraščenost v domače okolje, ki ga je še posebno v njenem otroštvu zaznamovalo klekljarstvo, je najbolj avtentično izpričala v knjigi avtobiografskih črtic Podobe iz čipkaste preje, potem pa se k tej temi še večkrat vrnila, skrbno se ji je posvečala tudi kot urednica Čipkarskega biltena (v rubriki Podobe – obrazi izpisala mdr. tudi portrete Leopoldine Pelhan, Julke Fortuna, Marice Albreht). Da so njene knjige iz klekljarskega sveta zbudile veliko pozornost, potrjujejo številna vabila v knjižnice, kjer se predstavlja tudi z lastnimi čipkami in tematskimi predavanji.
S strokovnega vidika je njeno literarno delo doživelo priznanje s sprejemom v članstvo Društva slovenskih pisateljev (2010).

Vir: zapis Tončke Stanonik za biografijo k načrtovanemu »ženskemu zborniku« Poljanske doline, oktober 2009 (dopolnjeno decembra 2010)