Stanko ŠKERLJ

Bil je najmlajši od šestih otrok novomeškega pravnika Ivana Škerlja  in Ane, roj. Trdina, sorodnice pisatelja Janeza Trdine.  Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rodnem Novem mestu, kjer je leta 1911 maturiral. Nato je študiral romanistiko in germanistiko na Dunaju, pri čemer je italijanščina postala glavna smer njegovega študija.  V letu 1913/14 je odšel na študij v Firence in leta 1916 promoviral, star 23 let. V letih 1922–1924 se je študijsko izpopolnjeval na Sorboni in drugih visokih šolah v Parizu.

Sprva je, v letih 1917–1930, poučeval na ženski gimnaziji v Ljubljani. V letih 1930–1934 je bil docent na Univerzi v Beogradu, kjer je bil nato do leta 1946 izredni profesor za italijanski jezik in književnost, od leta 1946 do upokojitve leta 1960 pa redni profesor za romansko filologijo na Univerzi v Ljubljani. Od 1947 do 1948 je bil dekan Filozofske fakultete v Ljubljani in od leta 1969 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je tudi član Beneške Akademije znanosti in umetnosti.

Veliko je pisal o italijanskem gledališču na slovenskih tleh pa tudi študije o italijanski literaturi – o Danteju, Petrarki, Goldoniju idr. V prvi vrsti pa je bil jezikoslovec. Raziskoval je sintakso romanskih jezikov, zlasti italijanščine, ter zgodovino književnih in splošno kulturnih odnosov med Slovenci, južnimi Slovani in Italijani. Pri svojem jezikoslovnem raziskovalnem delu je izhajal iz jezika kot sredstva sporočanja ter v tej luči preizkušal uspešnost in ustreznost jezikovnih tvorb. Znanstvene in druge prispevke je objavljal v tujih in domačih strokovnih publikacijah. Bil je tudi prevajalec, urednik (mdr. revije Linguistica) in slovaropisec.

Med številnimi domačimi in tujimi odlikovanji je prejel tudi francosko priznanje Légion d’honneur.

Njegova hči Tita Škerlj-Sojar je bila znana urednica, publicistka in prevajalka.