Stanko BREŠČAK

Rodil se je v Dobravljah očetu Antonu in materi Frančiški Rešeta kot enajsti od štirinajstih otrok. Oče je zelo rad bral in v mladosti tudi napisal nekaj pesmi. Po končani osnovni šoli so domači župnik in kapucini iz samostana v Križu prepričali očeta, da je nadarjenega in bistrega fanta poslal študirat v frančiškanski zavod v Piacenzo. Zaradi bolezni se je vrnil domov in šolanje nadaljeval v Gorici. Nato se je zaposlil kot uradnik pri zavarovalnici. Večkrat se je zdravil po raznih bolnišnicah in sanatorijih in bival nekaj časa pri sestri Tei v Milanu. Tudi njegove sestre in bratje so bili priznani ustvarjalci: Tea Breščak (slikarka in pesnica), Iva Breščak (pripovednica in publicistka) in Tonca (Antonija) Breščak (pesnica).

Bil je talentiran za jezike, sam se je naučil angleščine in nemščine, da je lahko prebiral knjige v izvirniku, in bil zelo razgledan. Naučil se je igrati na klavir, bil pa je tudi spreten v risanju in slikanju. Že kot učenec je pošiljal prispevke v Novi rod, pisal je pesmi in prozo ter se poskusil tudi v filozofski in likovni kritiki. Režiral je tudi nekaj slovenskih iger, ki so se odigrale na vaškem odru v gradu v Velikih Žabljah, in zato so ga fašisti preganjali. Prispevke je objavljal tudi v italijanskih revijah. Veliko rokopisov je bilo izgubljenih, ko je bila med vojno leta 1943 požgana rojstna hiša v Dobravljah.

Po osvoboditvi je kot kulturni delavec z velikim navdušenjem sodeloval pri graditvi novega gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja v duhu novega časa. Vendar so kmalu nastopila tudi prva razočaranja, ponižanja, nesporazum.