STANIČ, Aleksander

Njegov oče je bil nadzornik železniške proge v Laškem, družina pa je izhajala iz Primorske. Tu je Aleksander preživel samo prva tri leta, sicer pa se je rad vračal v Laško k svojim sorodnikom in je imel to mestece v lepem spominu.

Šolal se je v Ljubljani, bil ob italijanski okupaciji kot sekretar SKOJ-a zaprt in izključen iz klasične gimnazije. Po vojni je končal partizansko gimnazijo in se sam preživljal z delom v finančnih službah ter v letih 1948-1950 z novinarstvom pri Radiu Ljubljana. Istočasno je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani in diplomiral l. 1950. Do l. 1952 je opravil postdiplomski študij na Institutu za družbene vede v Beogradu. Krajši čas je delal na Ministrstvu za zunanje zadeve, potem pretežno kot diplomat.

Njegovo prvo službeno mesto izven Jugoslavije je bil Pakistan, kjer je bil ataše v letih 1953-1956. Potem je dve leti služboval kot sekretar v kabinetu predsednika republike, nato dve leti kot sekretar za kulturo v Pragi in v letih 1960-1962 v Stockholmu kot sekretar za kulturo in tisk. V tem času je dobil Ivo Andrić Nobelovo nagrado za književnost in Aleksander Stanič je bil aktivno vključen v priprave na podelitev. Po dveletnem službovanju doma so ga poslali do l. 1969 v Indijo, New Delhi in Kolkato (Kalkuto), kjer je dosegel naziv v. d. generalnega konzula. Tu se je seznanil z redovnico materjo Terezijo. V letih 1969-1971 je bil šef kabineta namestnika ministra za zunanje zadeve v Beogradu. V tem času je bila njegova glavna preokupacija urejanje zadev v zvezi s pomočjo v potresu porušenem Skopju. Nato je bil do l. 1973 pomočnik načelnika za Azijo in Avstralijo ter do l. 1977 generalni konzul v Bombayu. Po štiriletnem službovanju v Beogradu, kjer je bil pomočnik zveznega sekretarja za informiranje, je odšel v Zaire, kjer je bil do l. 1985 veleposlanik. Od l. 1985 do l. 1989 je služboval kot veleposlanik v Ministrstvu za zunanje zadeve v Beogradu (port parole – tiskovni predstavnik). Upokojen je bil l. 1990 v Ljubljani kot republiški svetovalec. Na vseh službenih mestih ga je spremljala družina s tremi otroki.

V svoji karieri je Aleksander Stanič prejel več nagrad.

Kot zanimivost morda še podatek, da je njegov oče vodil gradnjo vremenske hišice pri železniški postaji v Laškem. Novinar Janez Čuček je imel junija l. 1984 z Aleksandrom Staničem intervju, bežno pa ga omenja Rudi Čačinovič v svoji knjigi Slovensko bivanje sveta. Njegov brat je bil novinar Stane Stanič.

Pokopan je na ljubljanskih Žalah.