ŠPRAJC, Božo

Po Srednji elektro in strojni šoli, ki jo je obiskoval v Kranju, je na ljubljanski AGRFT diplomiral iz dramske igre (1970), nato pa še na oddelku za gledališko (1974) in filmsko režijo (1976). Že zelo mlad je bil član skupine mladih igralcev pod imenom Žarometi v Prosvetnem društvu Svoboda v Stražišču pri Kranju in leta 1965 je na oder postavil nekonvencionalno predstavo Borove Raztrgance (partizansko tematiko je spremljala sodobna glasba – twist). V študijskem letu 1971/72 je s svojim referatom posegel v slovensko filmsko zgodovinopisje. Na podlagi tega referata je pozneje nastala nadaljevanka z naslovom Gibljive slike Božidarja Jakca (1977). Sprva je nastopal kot igralec. Svojo prvo vlogo je odigral v sezoni 1966/67. Upodobil je vrsto izrazitih in opaznih likov. Sodeloval je z različnimi slovenskimi gledališči (SNG Drama Ljubljana, Drama SNG Maribor, Mladinsko gledališče Ljubljana,…). Med drugim je igral Tončka v Linhartovem Matiček se ženi v gledališču na Primskovem, Rogerja v Albeejevem Vrtu v SNG Maribor, Romea v Shakespearjevem Romeo in Julija v celjskem gledališču, Duksa v Jovanovičevih Norcih v SNG Maribor,… Leta 1977 je postal igralec SNG Ljubljana. Vidnejše vloge je imel tudi v slovenskih celovečernih filmih. Ker pa ga igralstvo v gledališču kmalu ni zadovoljilo, je začel režirati gledališke predstave in se poleg uspešnih gledaliških režij (Črtomirke T. Kermaunerja (1973/74) in Srebrne nitke Pavla Lužana (1977/78) v Gleju, Zgodba o tovarišu Titu Z. Štaubringerja & M.Popopvića v SLG Celje (1976/77) , Smrt predsednika hišnega reda I. Brešana (1979/80) v MGL, Job D. Rupla (1982/83) v ljubljanski Drami,…) že pripravljal za film in filmsko režijo.
V filmu je prvič nastopil v Pomladnem vetru (1974), kot režiser in scenarist pa se je prvič predstavil z dokumentarnim filmom Oton Župančič (1978). Najprej je posnel vrsto reklamnih filmov in dokumentarcev. Da so ga pritegovale družbeno kritične teme, se kaže že v njegovem televizijskem dokumentarnem filmu (Bog nas reši revolucije in rdeče poplave, 1975) in v igranih nadaljevankah (Ante, 1982; Pripovedke iz medenega cvetličnjaka, 1990). Svojo družbeno kritičnost je pokazal tudi v vseh svojih celovečernih filmih. V prvem celovečernem filmu Krč (1979), prikazuje neperspektivno življenje intelektualcev na slovenskem podeželju in izživljanje krajevnih oblastnikov, v drugem filmu Dih (1983) govori o politični prepovedi razkritja epidemije in v tretjem celovečercu Odpadnik (1988) spremljamo preobrazbo inovatorja v idealističnega upornika in nazadnje v terorista. Decembrski dež (1990), njegov četrti celovečerni film, govori o spodletelem ljubljanskem študentskem gibanju konec šestdesetih let. Iz tega filma je nastala tudi nadaljevanka Pripovedke iz medenega cvetličnjaka (1990). V svojem zadnjem, petem celovečernem filmu Felix (1996), ki je vzdignil veliko prahu, se je lotil tematike slovenske osamosvojitvene vojne. Film je želel pokazati obnašanje ljudi, ko se le-ti znajdejo v vojni, ne glede na to, kje se ta nahaja. Njegov filmski projekt pa so – menda zaradi neustreznega prikaza naše osamosvojitve – mediji napadli, še preden je bil posnet. Film je bil prikazan le na nekaterih festivalih.

V Snovanjih je v letu 1974 pisal o kranjskih amaterskih igralkah (Stanka Geršak, Mara Smole) in igralcih (Mirko Cegnar, Jože Audič in Metod Mayer). Velja za družbeno kritičnega cineasta. Bil je dramski igralec, scenarist in predvsem filmski režiser, ki je s svojimi deli in izjavami v medijih dodobra razburkal slovensko javnost. Verjel je v poslanstvo t.i. angažiranega družbenokritičnega filma in uporno preiskoval življenjsko problematiko pri nas. Odigral je pomembno vlogo pri oblikovanju in organizaciji novega slovenskega filma.