SODJA, Simon

Doma je bilo 11 otrok, 9 jih je preživelo. V osnovno šolo je hodil od 6. do 12. leta. V razredu je bilo od 15 do 20 otrok. Učiteljica jih je naučila brati, pisati in malo računati. Leta 1906 je bil Simon Sodja na železniški postaji, ko se je ob odprtju proge Jesenice-Gorica z vlakom peljal mimo Blejske Dobrave prestolonaslednik Franc Ferdinand. Vpoklicali so ga v vojsko in bil je na italijanski fronti. Ko je 12. ofenziva propadla, so jih Italijani zajeli v bližini Bolzana. Zdravi Slovenci so šli v ujetništvo, Čehe in Madžare ter ranjene Slovence, med katerimi je bil tudi Simon Sodja, pa so spustili, da so šli domov. S še tremi Slovenci je šel do Lienza, od tam pa z vlakom proti Jesenicam. Tam sta ga srečala dva Maistrova borca. Namesto na Blejsko Dobravo je šel na Koroško. Tam je bil devet mesecev, dokler razmejitvena komisija ni končala svojega dela. Po končani prvi svetovni vojni, ko je bil tri mesece že doma, je moral še za devet mesecev v jugoslovansko vojsko. V železarni je začel delati leta 1917 pri martinovkah. Trideset let so bile nedelje in prazniki tudi delovni dnevi, delali so po 12 ur na dan. Leta 1927 se je poročil z domačinko Marijo. Na Blejski Dobravi sta zgradila hišo, v kateri je živel do svoje smrti. Leta 1928 se mu je rodil edini sin Sašo. Kasneje je delal v tovarni elektrod na Blejski Dobravi, potem pred upokojitvijo pri parnih kotlih na Slovenskem Javorniku. Po delu v železarni je pomagal pri kmetih na Blejski Dobravi. Leta 1962 je odšel v zasluženi pokoj.