ŠKOF, Duša

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskovala v domačem kraju. Po končanem študiju gledališke režije na AGRFT v Ljubljani se je leta 1985 zaposlila na takratni Zvezi kulturno-prosvetnih organizacij (ZKPO) v Murski Soboti, kjer je začela režirati gledališke predstave za domačo gledališko skupino KUD Štefan Kovač. Vključila se je tudi v delo Pokrajinskega muzeja, kjer je z gledališkimi vložki popestrila otvoritev marsikatere razstave. Svoji matični ustanovi, ki je z leti nekajkrat spremenila ime, je ostala zvesta do konca. Je pa v 80. letih nekaj predstav režirala tudi drugod, v Mariboru, Celju, Ljubljani in celo v avstrijskem Gradcu.

Od leta 1996 je soustvarjala program Soboških dnevov in Soboškega poletja, sprva povsem sama, kasneje pa je prevzela uprizoritveni program obeh festivalov. Aktivna je bila pri izboru prireditev leta 2012, ko je bila Murska Sobota partnersko mesto Maribora kot Evropske prestolnice kulture. V domačem mestu je dolga leta režirala proslave ob Slovenskem kulturnem prazniku, Dnevu državnosti in Dnevu reformacije. Zaupani sta ji bili tudi režiji dveh državnih proslav ob priključitve Prekmurja matični državi (2007 v Murski Soboti in 2008 pri Gradu na Goričkem). Prav tako je vse od začetka, od leta 1995, režirala prireditev Generacije znanosti pod okriljem ZRC SAZU v Ljubljani, pri čemer je razvila koncept prireditve in podelitev znanstvenih nagrad postavila na zemljevid najpomembnejših svečanih dogodkov v Sloveniji.

V okviru Zveze kulturnih organizacij (kasneje Zveze kulturnih društev in nazadnje Zavoda za kulturo, turizem in šport Murska Sobota) je kot programski vodja sama zasnovala in vzpostavila vrsto gledaliških abonmajev (drama, komedija in drama-komedija), v okviru katerih so v Murski Soboti  gostovala profesionalna slovenska gledališča, tudi z najzahtevnejšim repertoarjem. S tem je Mursko Soboto postavila na zemljevid prepoznavnih slovenskih kulturnih ustanov. Spremljala je slovensko gledališko produkcijo in imela pri izboru ves čas pred očmi občinstvo ter njegov odziv. Na ta način je vzgojila hvaležno publiko, ki je z leti vse lažje dojemala tudi zelo zahtevne predstave. Izkazalo se je, da je bila s svojim izborom učinkovita tudi ekonomsko.

Posebno pozornost je namenjala mladim. Za predšolske otroke je zasnovala lutkovni abonma, za osnovnošolce gledališko-lutkovnega, izbirala pa je tudi gledališke predstave za zadnje razrede osnovnih šol in srednješolce. V času epidemije, ob prvi sprostitvi junija 2020, je v Gledališki dvorani vzpostavila filmske predstave zahtevnejših žanrov, s čimer je ohranila tako program kot tudi občinstvo Gledališča Park.

Vidno vlogo je odigrala ob prenovi gledališke dvorane. Ob pomoči tehničnih direktorjev obeh slovenskih narodnih gledališč (Ljubljane in Maribora) ter drugih strokovnih sodelavcev je sama prispevala “levji delež” k njeni današnji funkcionalnosti.  Že prej je sprožila prenovo grajske dvorane, ki pa je bila za zahtevnejša gostovanja s številčnejšim ansamblom premajhna. Odziv publike na komorne predstave v tej dvorani je bil zanjo znak, da si občinstvo tudi v Murski Soboti zasluži pravo gledališko dvorano.

Ob kulturnem prazniku leta 2025 so po njej poimenovali kulturno dvorano v soboškem gradu.