ŠEMRL GERŠAK, Desanka

Desanka Šemrl Geršak se je rodila kot drugi otrok številne družine Šemrl mami Vidi Babnik iz Litije in očetu Francu Šemrl iz Lesc. Izhaja iz učiteljske družine. Njen ded Ivan Šemrl je bil 32 let nadučitelj (ravnatelj) v osnovni šoli v Lescah, učiteljici sta bili dve teti Šemrl, ona, bratranci in njen sin so profesorji.

Že v rani mladosti je bila izredno zvedava in ambiciozna, dobra organizatorka, odlična učenka in aktivna na mnogih področjih. Posebno je bila ponosna, ko so se v tretjem razredu osnovne šole učili o njenem dedku Ivanu Šemrlu. Obiskovala je vrsto krožkov, ki so bili takrat na voljo, se udeleževala tekmovanj, ki jih je organiziralo Društvo prijateljev mladine (prva med deklicami v tekmovanju s skiroji). Igrala je v leškem gledališkem društvu  (predstave Mojca Pokrajculja, v Trnuljčica in Dobrodošla, mis Agata). Za vrstnike je kot osnovnošolka organizirala izlete, npr. na Stražo na Bledu, šivala lutke iz cunj. Med počitnicami je v leški tovarni čokolade zavijala čokolado. Z vrstniki je veliko časa preživela na Šobcu, kasneje pa tam opravljala tudi študentsko delo. S prijateljico Julko in njenim očetom je bila pri štirinajstih prvič na Triglavu. Obiskovala je glasbeno šolo v Lescah in nato v Radovljici zaključila nižjo glasbeno šolo klavirja.

Maturirala je v gimnaziji na Jesenicah (1966). Po tretjem letniku gimnazije je preživela letne počitnice v Angliji pri družini prijateljice, ki jo je spoznala preko dopisovanja in se vrnila z dobrim znanjem angleščine. Ta izkušnja je tudi botrovala odločitvi za študij angleščine (in francoščine) na ljubljanski Filozofski fakulteti. V času študija je začela pri prvi slovenski zasebnici poučevati angleščino za osnovnošolce in odrasle po audiovizuelni metodi profesorja Guberine iz Zagreba. Kot štipendistka občine Radovljica je, potem ko je zaključila prvo stopnjo izobraževanja in pridobila naziv predmetne učiteljice, eno leto poučevala angleški jezik v osnovni šoli v Lescah. Še pred diplomo se je poročila s Tomažem J. Geršakom z Jesenic. Imata dva sinova in tri vnuke.

Službeno pot je začela kot inokorespondentka v Metalki, nato je dobila mesto inokorespondentke v Ljubljanski banki. Veliko se je izobraževala na področju bančništva doma in v tujini in nekaj let v Združeni Ljubljanski banki najprej vodila skupino devizne pozicije, nato Oddelek nakazil in čekov v LB Gospodarski banki in za tem v LB GB še Oddelek dokumentarnih akreditivov. Bančno kariero je po enajstih letih dela v Abanki v Ljubljani zaključila kot direktorica Sektorja za plačilni promet s tujino oziroma dokumentarne instrumente.

Po osamosvojitvi Slovenije je leta 1991 skupaj s kolegico Vero Gnidovec organizirala ustanovitev Odbora za devizni plačilni promet s tujino in kasneje Odbor za dokumentarne bančne posle pri Združenju bank Slovenije (ZBS) in ga vodila do upokojitve leta 2003. Strokovno se je izpopolnjevala in najprej delovala kot redna članica iz Slovenije v Odboru za plačilni promet s tujino pri Združenju bank Jugoslavije, nato pa je sodelovala kot redna članica Bančne komisije pri Mednarodni trgovinski zbornici (MTZ) v Parizu, kjer se je udeleževala tudi sestankov. Tam so obravnavali predvsem problematiko dokumentarnih akreditivov in reševali medbančne probleme s področja dokumentarnih bančnih instrumentov, sprejemali strokovna odločitve, ki so jih nato beležili v publikacijah, ki jih je izdajala MTZ v Parizu. Rešitve in sklepi Bančne komisije so predstavljali precedens bankam pri njihovih reševanjih podobnih problemov. V njenem času so dvakrat revidirali enotna pravila za dokumentarne akreditive in jih izdali v publikacijah Mednarodne trgovinske zbornice, EPO 500 in EPO 600. Obe knjižici pravil je tudi prevedla v slovenski jezik in so ju uporabljale slovenske banke in podjetja pri poslovanju s tujino. Na področju dokumentarnega akreditiva in bančnih garancij je sodelovala tudi z Gospodarsko zbornico Slovenije. V vsem tem času je bila med najbolj aktivnimi strokovnjaki s tega bančnega področja v Sloveniji.

Predsednik Mednarodne trgovinske zbornice Pariz, gospod Fourtou, ji je leta 2004 podelil častno priznanje in zahvalo za aktivno sodelovanje in prenos znanja in novosti v Slovenijo.

Ves čas svoje bančne kariere je veliko predavala o mednarodnem plačilnem prometu, plačilnih, garancijskih in drugih dokumentarnih instrumentih s poudarkom na dokumentarnem bančnem akreditivu. V zvezi z akreditivi je napisala nekaj člankov za Bančni vestnik, nekaj skript za ZBS in podjetja, predvsem pa je prevedla (nekatere skupaj s kolegico) vse med leti 1993 in 2010 izdane strokovne publikacije Bančne komisije pri Mednarodni trgovinski zbornici s sedežem v Parizu.