SEIDL, Johann Gabriel

Rodil se je na Dunaju kot sin dvornega odvetnika in v takratnem glavnem mestu tudi obiskoval vse šole. V letih 1819–1822 je študiral na dunajski univerzi filozofijo, vendar študija ni dokončal; tam se je spoznal tudi s Prešernom.

Po letu 1822 se je preživljal kot hišni učitelj, leta 1829 pa je postal učitelj na celjski gimnaziji in na njej poučeval 11 let. V tem času je vzdrževal tudi živahne stike z Anastasiusom Grünom (grofom Antonom Auerspergom). Leta 1840 je Celje zapustil in se zaposlil kot kustos Novčnega in antičnega kabineta na Dunaju (sedanjega Narodnega muzeja). Postal je tudi dvorni cenzor (do marca 1848), vodil priljubljeni bidermajerski almanah Aurora, postal eden od ustanoviteljev in urednik Časopisa za avstrijske gimnazije (1850), postal leta 1851 redni član dunajske akademije znanosti, leta 1856 varuh dvornega zaklada, leta 1867 pa celo vladni svetnik. V letu 1871 se je upokojil in na Dunaju tudi umrl.

V Celje je prišel že kot izoblikovan literat, ki je svoje pesmi in novele objavljal najprej v raznih časnikih in almanahih, kasneje pa v samostojnih pesniških in proznih zbirkah. Svojo prvo pesniško zbirko Dichtungen (Pesmi) je izdal v treh delih med letoma 1826/28, v Celju pa svoje delo še stopnjeval. Skoraj ni bilo praznovanja ali predstave v Celju, za katero Seidl ne bi sestavil pesmi ali priložnostnega nagovora. V letu 1836 je izdal odmevno pripovedno baladno pesniško zbirko Bifolien in vrsto novel.
Leta 1853 je nastala njegova verjetno najbolj znana pesem – besedilo avstrijske himne, ki jo je v slovenščino pod naslovom Cesarska pesem prevedel Luka Jeran. Velik del njegovega ustvarjanja zaznamuje patriotizem – vendar patriotizem popolnoma neagresivne – bidermajerske vrste. Zaradi izrazite spevnosti so bile številne njegove pesmi uglasbene; številne tudi od znanih skladateljev Schuberta in Schumanna.

Njegovo delo je pester ustvarjalni opus klasičnega intelektualca; poleg klasične literature srečamo v njem tudi zgodovinske, arheološke, etnološke in naravoslovne prispevke. Posebnega pomena za naš prostor ima prispevek Spodnještajerska Švica (1836), v katerem opisuje svoje popotovanje iz Celja skozi Savinjsko in Logarsko dolino na Ojstrico in s katerim je znatno populariziral naš prostor v takratnem evropskem prostoru.

Leta 1904 so mu celjski Nemci ob stoletnici rojstva v takratni Graški ulici (sedanji Stanetovi) vzidali spominsko ploščo in otvoritev zaradi napetih nacionalnih nasprotij politično zlorabili za promocijo nacionalizma. Leta 1918 so slovenske oblasti ploščo odstranile in danes je v Celju Seidl po krivici pozabljeno ime.

Osrednja knjižnica Celje je leta 2017 pripravila razstavo o njegovem življenju in delu ter soorganizirala simpozij; prispevki s simpozija so bili leta 2018 objavljeni v Seidlovem zborniku.