Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1908–1916). Že osemleten je igral trombo v godbi na pihala in violino v godalnem orkestru. Leta 1921 je maturiral na mariborskem učiteljišču. Glasbeno izobraževanje je nadaljeval na državnem konservatoriju v Ljubljani (1926–1927) in na Akademiji za glasbo (1938–1941), kjer je dosegel absolutorij.
V letih 1918–1919 je bil Maistrov borec in se boril za severno mejo ter za hrabrost prejel medaljo zaslug za narod. Služboval je na osnovnih šolah v Šentilju (1921), Krčevini (1921–1923), Slovenski Bistrici (1923–1924) in Slovenskih Konjicah (1925). Nato je bil do leta 1941 strokovni učitelj glasbe na deški meščanski šoli v Celju.
Med drugo svetovno vojno je bil izgnan v Valjevo (Srbija). V izgnanstvu je vodil slovenski pevski zbor izgnancev ter dirigiral zboru in orkestru kulturno-umetniške ekipe okrožnega narodnoosvobodilnega odbora. V začetku leta 1945 je prevzel vodenje pevskega zbora Kulturno umetniškega društva France Rozman v Beogradu in glasbenega programa slovenskega oddelka Radia Beograd.
Po vrnitvi v Maribor je postal prvi urednik Radia svobodni Maribor (1945), kjer je skrbel za glasbene oddaje in vodil radijski kvintet. V letih 1945–1956 je bil profesor glasbe na mariborskem učiteljišču, kjer je leta 1951 vzpodbudil ustanovitev Mladinskega kulturno umetniškega društva Jože Kerenčič. Nato je prevzel vodenje Slovenskega narodnega gledališča Maribor (1956) in organiziral vrsto uspešnih gostovanj mariborske Drame in Opere po mnogih krajih takratne Jugoslavije in tudi zunaj njenih meja. Po upokojitvi (1962) je še tri leta poučeval glasbo na pedagoški gimnaziji v Mariboru (bivše učiteljišče).
Vodil je mnoge orkestre in bil zborovodja železničarskega pevskega društva Krilato kolo (1920), krčevinskega pevskega društva Luna, slovenjebistriškega društva Svoboda, celjskega pevskega društva (1927–1941), Glasbene matice v Mariboru (1945–1952), deloval je tudi v učiteljskem pevskem zboru Slavko Osterc idr. Harmoniziral in priredil je številne skladbe, naštudiral in vodil na stotine koncertov ter jih priložnostno ocenjeval.
Kot amaterski igralec, pevec in režiser se je udejstvoval v mariborskem Dramatičnem društvu, Društvu mariborskih učiteljiščnikov, Izobraževalnem centru na Ptujski Gori, Čitalnici v Slovenski Bistrici in Slovenskih Konjicah. Sodeloval je v mariborskem gledališču kot član zbora in statist (1920–1921) ter v celjskem amaterskem gledališču kot igralec in dirigent (1926–1934).
Predsedniško funkcijo je imel v Šolskem odboru Srednje glasbene šole v Mariboru, sindikatu posvetnih delavcev (društvo profesorjev in predmetnih učiteljev) in Svetu šole učiteljišča, gimnazijske pedagoške smeri. Bil je med ustanovitelji Celjskega kulturnega tedna in vodilnimi člani Zveze mariborskih kulturnih delavcev.
Medalja zasluge za narod
Pismena zahvala, denarna nagrada (Ministrstvo za prosveto, 1947)
Red dela III. stopnje (1951)
Priznanje Centralnega komiteja Ljudske mladine (1953)
Prešernova nagrada (Mestni ljudski odbor Maribor, 1955)
Denarna nagrada (Okrajni ljudski odbor Maribor, 1956 in 1962)
Slovenski biografski leksikon, 11. zvezek, Ljubljana, 1971, str. 602–603.
Mevlja: Zaslužna garda: Josip Šegula, Gledališki list slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, št. 10–11, leto 16 (sez. 1961/62), str. 109–110.
T. Partljič: Umrl je Josip Pec Šegula, Večer, št. 193 (20. 8. 1980), str. 6.
J. Š.: Josip Šegula – 75-letnik, Večer, št. 36 (14. 2. 1978), str. 6.