Sebastijan KRELJ

Študiral je v Jeni pri protestantskem teologu, jezikoslovcu in zgodovinarju Matiji Vlačiću-Iliriku. Postal je magister, leta 1561 pa je bil že njegov pomočnik. Iz Jene se je z Vlačićem preselil v Regensburg, leta 1563 pa je z njim obiskal Kranjsko in Istro. V Ljubljani se je seznanil s Trubarjem in postal drugi ljubljanski pridigar. Po Trubarjevem odhodu v Nemčijo, je leta 1565 postal njegov naslednik in drugi superintendant slovenske protestantske cerkve. Krelj se je izobrazil na področju teologije, v jezikoslovju (poleg nemščine in latinščine je obvladal grščino in hebrejščino, poznal je tudi hrvaščino, od pisav pa glagolico in cirilico), zato se je ponudil, da bi poučeval na stanovski šoli. Sebastijan Krelj je zbolel za jetiko in v Ljubljani tudi umrl.
S prvim svojim delom, z nemškim spisom Christlich bedencken, je leta 1562 nastopil proti Vlačićevim teološkim nasprotnikom. Že naslednje leto (1563) je v pesmarici, ki sta jo uredila Klombner in Juričič, objavil dve pesmi (Symbolum Luther in Ta 14. inu 53. Psalm). Istega leta je napisal Summe christlicher Lehre, ki ni izšla v tisku, ampak je zametek poznejše Otročje biblije.
Leta 1566 je izdal Otročjo biblijo z abecednikom, ki mu je dodan slovarček štiriindvajsetih besed, in katekizmom v petih jezikih, navodilom za krščansko življenje in opisom razlik med protestantsko in katoliško vero. Dodal je še Trubarjevo pesem Ne daj, Oča in svojo pesem O Bog Oča, nebeski Kral. Svetopisemska besedila je v domačem, slovenskem jeziku približal otrokom in tako zagotovil tudi mladim dobro poznavanje slovenščine. Ohranjeni so le trije izvodi: prvi se nahaja v Vatikanu, drugi v Londonu, tretji pa v Ulmu.
Leta 1567 je izdal prevod postile Postila slovenska z razlago nedeljskih in prazničnih evangelijev. V uvodu je zagovarjal svojo pravopisno reformo: razločeval je med sičniki, šumniki in zlitimi glasovi, označil je mehki lj in nj, ločil u in v, uvedel akcentne znake. Kreljeve pisave se je oprijel Jurij Dalmatin, kodificiral pa jo je Adam Bohorič in pod njegovim imenom so jo Slovenci pisali vse do Prešerna.

Leta 1981 so Sebastijanu Krelju v rojstni Vipavi odkrili spominsko ploščo, leta 1987 pa je izšel faksimile njegove knjige Otrozhia biblia.