ŠANTEL, Henrika

Henrika je bila najstarejša hči v vsestransko umetniško nadarjeni družini Šantlovih. Njena mati Avgusta pl. Aigentler je bila slikarka in učiteljica slikarstva, oče Anton fizik in matematik, sestri Avgusta ml. in Danica sta ravno tako sledili materi v slikarski poklic, brat Saša pa je bil poleg tega tudi grafik, ilustrator in glasbenik.

Henrika je osnovno šolo obiskovala v Gorici, slikarstva pa se je sprva učila doma pri materi. Pri sedemnajstih letih se je vpisala na damsko akademijo v Münchnu in tam študirala štiri leta. Zatem se je izpopolnjevala še na zasebni šoli slikarke Anne Hillerman in na Umetnostni šoli za dekleta in žene na Dunaju. Po vrnitvi v Gorico je poučevala risanjev Dekliškem zavodu. Zaradi vojne se je družina leta 1915 iz Gorice preselila v Krško, pet let kasneje se je Henrika z materjo preselila v Maribor k sestri Avgusti (medtem sta namreč umrla oče Anton in sestra Danica), leta 1929 pa v Ljubljano. Tako v Mariboru kot v Ljubljani se je umetnica aktivno udejstvovala: pridruževala se je različnim umetniškim klubom, razstavljala in poučevala.

Prvič je razstavljala leta 1900 na 1. slovenski umetniški razstavi v Ljubljani, na kateri je sodelovalo 32 razstavljavcev, od tega štiri ženske. V Beogradu je leta 1904 razstavila osem svojih del in tam jo je kralj Peter I. odlikoval z redom svetega Save V. stopnje. V Trstu se je leta 1907 predstavila na prvi slovenski umetniški razstavi, sodelovala je tudi na Intimni razstavi slovenskih umetnikov na domu dr. Antona Dermote v Gorici. Tam je razstavila dvanajst svojih del. Leta 1939 sta bili na razstavi likovnih umetnic v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani med 87-imi deli razstavljeni tudi dve njeni tihožitji.

Viri opisujejo Henriko kot vestno, marljivo, nadarjeno in razgledano umetnico. Največ je ustvarjala v akvarelni, pastelni in oljni tehniki. Čeprav njen bogat slikarski opus ni nikjer v celoti predstavljen, vemo, da obsega pretežno tihožitja, portrete, avtoportrete in cerkvene upodobitve. Čeprav so jo (neupravičeno?) opisovali kot sramežljivo, skromno in zadržano, pa je zanimivo to, da se pri ustvarjanju ni držala konvencionalnih motivov in je npr. v času, ko je bilo za žensko neprimerno in drzno (1907–1912), razstavljala ženske in moške akte.To jo vsekakor prikazuje kot svobodomiselno in emancipirano žensko, ki se ni podrejala družbenim normam.