Ricerca avanzata
it
sl en it hu
Scrittura
100%
125%
150%
200%
Colori
Colori predefiniti
Contrasto elevato
Colori invertiti
Bianco e nero
Puntatore
Ripristina

RUTAR, Simon

Simon Rutar dLib - Vir: Digitalna knjižnica Slovenije, Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK, Foto: M. Zanutti

Foto galerija

Nato:
12. October 1851, Krn
Morto:
3. May 1903, Ljubljana
Professioni e attività:
Comune:
Lessico:

Očetu Janezu in materi Mariji (roj. Pušnar) se je rodilo devet otrok, Simon je bil prvi. Njegova rojstna hiša ne stoji več, njihova domačija »pri Mohu« pa še. Tja so se preselili, ko je bil star dve leti.

Ker je bilo do šole daleč, ga je sprva brati in pisati učila mati, tudi domači župnik, potem pa so ga z osmimi leti poslali k stricu Lovrencu, očetovemu bratu, duhovniku in pomožnemu učitelju v Ravnici pri Grgarju. Družina si je močno želela, da bi postal duhovnik.

V Gorici je obiskoval normalko in nato gimnazijo, kjer je leta 1872 maturiral z odličnim uspehom. Duhovniškega poklica si ni želel, zato je v Trstu najprej odslužil prostovoljni vojaški rok, potem pa od tam jeseni 1873 odšel naravnost na študij v Gradec. Preden je dobil štipendijo, se je težko prebijal in trpel tudi lakoto. Študiral je zgodovino in zemljepis ter nemščino kot stranski predmet; opravil je profesorski izpit za poučevanje v nemškem, slovenskem (1877) in kasneje tudi srbohrvaškem jeziku (1879). Več o njegovi mladosti vemo tudi po zaslugi dnevnika, ki ga je pisal v gimnazijskih in študentskih letih.

Najprej je bil suplent na gimnaziji v Gorici, potem je bil za eno leto mobiliziran. Od leta 1880 do smrti je služboval kot učitelj: v Kotarju (1880‒81), v Splitu (1881‒1889), kjer je deloval tudi v arheološkem muzeju kot asistent in konservator, in v Ljubljani (1889‒1903).

Opisovali so ga kot blagega in dobrosrčnega, čeprav je na zunaj deloval bolj okorno. Poročil se ni, njegovo življenje je močno zaznamovala nesrečna ljubezen. Zadnja leta je imel težave z zdravjem. Umrl je tragične smrti na svojem domu, kjer se mu je ob sveči vnela nočna obleka in je podlegel opeklinam. Pokopan je v spominskem parku Navje v Ljubljani.

Simon Rutar sodi med peščico zgodovinarjev, ki so pri nas postavili temelje zgodovini kot znanosti. Njegova obsežna bibliografija obsega več kot 300 enot: člankov, knjig, separatov, ocen, knjižnih poročil, novic in drugih zapisov. Objavljal je v Soči, Ljubljanskem zvonu, Zori, Slovenskem narodu in drugje ter v številnih tujih strokovnih časopisih in revijah.

Domoznanstvo in zgodovina sta ga zanimala že kot dijaka in o tolminskem glavarstvu je gradivo zbiral že kot gimnazijec; po petih predelavah je leta 1882 izšla Zgodovina Tolminskega, njegova prva knjiga.

Za Slovensko matico je nato pripravil več opisov Primorja, zaradi česar je Primorsko ponovno prepotoval: o Trstu in mejni grofiji Istri, o Goriški in Gradiščanski (prva obsežna zgodovina Goriške v slovenskem jeziku), o Beneški Sloveniji.

Pisal je tudi o arheologiji, udejstvoval se je na literarnem področju kot pisec, pesnik in prevajalec ter zbiral narodne pesmi in drugo blago.

Kot ugleden strokovnjak in profesor je prejel namensko štipendijo za potovanja in del šolskega leta 1892/93 potoval pa Italiji in Grčiji ter se skozi Carigrad, Sofijo in Beograd vrnil domov. Potovanja je sproti opisoval v člankih v Slovenskem narodu.

knjige

Zgodovina Tolminskega, to je: zgodovinski dogodki sodnijskih okrajev Tolmin, Bolec in Cerkno ž njih prirodoznanskim in statističnim opisom, 1882
Domoznanstvo poknežene grofije Goriške in Gradiščanske, 1882
Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska, 2 snopiča, 1892‒1893
Vodja po Spljetu i Solinu, 1894
Zgodovinske črtice iz poknežene grofije goriške in gradiške. Del 1, 1895
Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra: prirodoznanski, statistični, kulturni in zgodovinski opis, 2 snopiča, 1896‒1897
Beneška Slovenija: prirodoznanski in zgodovinski opis, 1899

članki

Topografija goriške dežele za časa Rimljanov, Soča, 1874, št. 36‒38
Kralj Matjaž v slovenskih narodnih pesmih in pripovedkah, Zvon, 1879, št. 9‒10, 12‒14
Prazgodovinske najdbe pri Sv. Luciji, Soča, 1884, št. 45‒46
Novi Rim in ostanki starega Rima, Ljubljanski zvon, 1894, št. 1‒5
Prešeren med Italijani. Ljubljanski zvon, 1900, št. 12, str. 847‒849

Bohinec, V. Rutar, Simon (1851–1903). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. (citirano 14. 9. 2021). Dostopno na naslovu: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi529137/#slovenski-biografski-leksikon
Bohinc, V. Simon Rutar kot geograf. Goriški letnik, 1976, št. 3, str. 20‒26.
Gabršček, A. Goriški Slovenci: narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice. Knj. 2: od leta 1901 do 1924. Ljubljana: samozal., 1934, str. 133‒136.
Grafenauer, B. Mesto Simona Rutarja v slovenskem zgodovinopisju. Goriški letnik, 1976, št. 3, str. 9‒19.
Marušič, B. Z zlatimi črkami: življenjske usode in dela velikih primorskih mož. Trst: Založništvo tržaškega tiska; Koper: Lipa, 1987, str. 75‒78.
Pleničar, B. Bibliografija Simona Rutarja. Goriški letnik, 1977/78, št. 4/5, str. 139‒183.
Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1987, str. 254‒257.
Vidmar, C. Predgovor. Poknežena grofija Gradiška in Gradiščanska. Nova Gorica: Branko; Ljubljana: Jutro, 1977, str. 5‒8.

Foto
Zanutti, M. Simon Rutar (1851‒1903). 1880‒1890. http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-2ZNFE6MG

Glej tudi:
Rutar, S. Dnevnik: (18691874). Trst: Narodna in študijska knjižnica; Nova Gorica: Goriški muzej, 1972.

 

Autore/autrice della voce: Breda Seljak, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Data del primo inserimento: 17. 9. 2021 | Ultima modifica: 17. 9. 2021
Breda Seljak. RUTAR, Simon. (1851-1903). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 16. 10. 2021) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/it/oseba/rutar-simon/
Segnala un errore