RUTAR, Ludvik

Rodil se je kot četrti od petih otrok očetu kmetovalcu, vaškemu gostilničarju in trgovcu ter materi gospodinji. Mladost je preživel na vasi kot kozji pastir, saj oče ni maral, da bi se potepal po vasi.
Osnovno šolo je končal v rojstni vasi. Po prvi svetovni vojni je odšel na pripravnico v Tolmin, kjer je med leti 1920 in 1924 uspešno končal slovensko učiteljišče. Učiteljsko maturo je moral opraviti v Vidmu.

Najprej je učil v Lepeni, nato v Kredu pri Kobaridu. Med avgustom 1925 in junijem 1926 je služil vojaški rok, najprej v šoli za rezervne oficirje v Turinu, v četi pa še v Pulju, Vidmu in Kobaridu. Po odsluženi vojaščini je bil učitelj na Reki pri Cerknem. Tam je bil hitro odpuščen, saj je zavrnil vpis v fašistično učiteljsko organizacijo ANIF (Associazione Nazionale Insegnanti Fascista – Državna organizacija fašističnih učiteljev). Tako je ostal brez zaposlitve, karabinjerji so ga vzeli na piko, ga preganjali in proti njemu neprestano pripravljali ovadbe, tako da je moral kar trikrat na zaslišanje pred vojaško komisijo v Gorici, ki je vsega skupaj obravnavala kar 27 ovadb, uperjenih proti njemu. Ker mu je grozil policijski pregon, je leta 1928 emigriral v Jugoslavijo in zaprosil za učiteljsko službo. Dve leti kasneje je dobil službo učitelja v Zabukovju nad Sevnico in tam poučeval tri leta. V tem času je na ljubljanskem učiteljišču uspešno opravil dopolnilni izpit k italijanski maturi in strokovni izpit.

Leta 1933 je pričel z delom na osnovni šoli v Lescah, kjer si je ustvaril družino. Poleg učiteljevanja je sodeloval v ljudski prosveti kot igralec, režiser, bil je tudi član orkestra, pevovodja otroškega in mladinskega zbora, aktiven je bil tudi pri društvu Sokol. Ko je nemška vojska napadla Jugoslavijo, je šel s Soško legijo do Karlovca, ob vrnitvi k družini pa ga je aretiral Gestapo ter ga zaprl. Najprej je bil zaprt v Begunjah, nato v Šentvidu nad Ljubljano. Skupaj z družino so ga izgnali v Srbijo, kjer so bili v težkih pogojih primorani ostati do konca vojne. Ob koncu morije se je z družino vrnil v Lesce in znova začel poučevati. Glavni odbor Osvobodilne fronte je ravno takrat pozval učitelje, naj pridejo na Primorsko. Seveda se je hitro odzval in prevzel upraviteljske posle na osnovni šoli v Tolminu. Tam je s svojim vnetim delom pripomogel, da so slovenske šole na Tolminskem znova zaživele. Tudi v Tolminu je bil zelo dejaven: režiral je igre, organiziral predavanja, ustanovil Zvezo šolskih zadrug, bil aktiven pri sindikatu itd. V tistem času so v Baški grapi snemali film Na svoji zemlji, enega izmed vaščanov pa je igral prav on. Ko se je Primorska pridružila Jugoslaviji, se je vrnil k družini v Lesce in bil leta 1952 imenovan za upravitelja tamkajšnje šole. To funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 1965. Ludvik Rutar je za svoje delo prejel več priznanj. Po upokojitvi je bil šest let predsednik Društva upokojencev Lesce, v okviru katerega je organiziral več izletov. Kar trideset let je aktivno sodeloval v Upravnem odboru Planinskega društva Radovljica.