Rudolf ARH

Rudolf Arh, sin Marije in Franca Arha, je osnovno šolo končal na Bledu. Leta 1917 se je vpisal na kranjsko gimnazijo in jo redno obiskoval štiri leta. Ker ga je veselilo slikarstvo, je med šolanjem obiskoval tudi cerkvenega slikarja Matijo Bradaška, v gimnaziji pa tudi profesorja Franja Kopača. Po koncu gimnazije je želel vpisati slikarsko akademijo v Zagrebu, vendar mu je oče nasprotoval in odrekel materialno pomoč, zato je Rudolf leta 1923 končal dvorazredno trgovsko šolo v Celju. Med šolanjem se je učil slikanja pri poklicnem slikarju Seebacherju, ki ga je označil za odličnega slikarja, ki posebej dobro obvlada pastel. Šolanje je nadaljeval na višji tehnični šoli v mestu Mittweid na Saškem. V tretjem semestru ga je oče obvestil, da je izgubil vse svoje premoženje in da mu ne more več pomagati. Rudolf je poiskal službo in se zaposlil pri Elektropodjetju Sušak, kjer je spoznal reškega apotekarja, ki mu je posodil denar za študij. To posojilo je Rudolf odplačeval skoraj deset let. Leta 1929 je postal elektroinženir. Po opravljanju več različnih služb se je leta 1936 poročil in z ženo 1937 odšel v Šibenik. Tam je delal kot konstruktor in projektant za francosko podjetje La Dalmatienne. Gradnja tovarne elektrod se je nadaljevala tudi med drugo svetovno vojno. Italijani so Arha na delovnem mestu najprej pustili pri miru, ko pa je Arh opozoril direktorja na napake nekega italijanskega inženirja, je pristal v zaporu v Splitu, kjer je bil zaprt štiri mesece. Po vrnitvi je pred Nemci rešil vse stroje iz tovarne, postal upravnik tovarne ter poskrbel za njeno obnovo po večkratnem bombardiranju. Inž. Arha so določili za šefa projektivnega urada železarne Ravne, ki so jo morali obnoviti oz. na novo zgraditi. Med letoma 1952 in 1954 je bil projektant v kapitalni gradnji pri Litostroju. Nekaj časa je preživel tudi v Dubrovniku, kamor so ga povabili leta 1954 zaradi tovarne ogljenih proizvodov. Leta 1956 se je Arh vrnil v Slovenijo in se zaposlil kot projektant v Jamboru v Črnučah. Po desetih letih so ga povabili v podjetje Ingenering v Kranju, kjer je izdelal dva velika projekta za tovarni cementa v Solinu in Kaštel Sućurcu, namenjena ohlajanju strojev s sladko vodo z uporabo morske vode. Čeprav se je upokojil leta 1969, je honorarno predaval na raznih šolah in poučeval matematiko, fiziko, tehnologijo materialov in elektrotehniko. Ko mu je leta 1975 umrla žena, se je preselil na Kočno nad Jesenicami, veliko je planinaril in se tudi intenzivneje posvetil svojemu slikarskemu delovanju. Postal je soustanovitelj in član Društva likovnih samorastnikov Ljubljane ter član jeseniškega DOLIK-a. Pripravil je več kot 60 samostojnih razstav in sodeloval na več kot 200 skupinskih razstavah. Umrl je jeseni leta 1998. Velik del svojega likovnega opusa je Arh podaril Gorenjskemu muzeju v Kranju. Njegova likovna zapuščina obsega več kot 1000 del (risbe, akvareli, skice in dela v drugih tehnikah). Izbor iz te bogate dediščine je Gorenjski muzej predstavil na vrsti tematskih oz. preglednih razstavah leta 1985, 1986, 1988 in 1995.  Avgusta 2004 je bil na ogled zadnji izmed izborov del iz njegove zapuščine na razstavi v galeriji v Mestni hiši v Kranju. Dr. Cene Avguštin je Arha označil za “enega najvnetejših slikarjev in dokumentaristov spomenikov ljudske arhitekture na Gorenjskem”.