ROŽIČ, Štefan

Ko je bil Štefan Rožič star 16 mesecev, mu je umrla mati. Odraščal je ob priletnem očetu Gregorju in štirih starejših sestrah. Ker je obsežna kmetija potrebovala gospodinjo, je Gregorjev najstarejši sin Anton (iz prvega zakona) v hišo kmalu pripeljal nevesto. Že naslednje leto mu je povila hčerko Ano. Ko je že kazalo, da bo Anton za svojim očetom prevzel kmetijo, je nenadoma umrl. Antonova vdova je kmalu po njegovi smrti zapustila Rožičevo kmetijo, saj tu ni hotela ostati kot dékla brez »lona«. Za gospodinjska opravila je morala poskrbeti Štefanova osemnajstletna sestra Uršula.

Ko je bil Štefan star 16 let, se je že poročil. Neža Vidic s Savice mu je še ne osemnajstletnemu povila sina Andreja. Kasneje je imel še tri otroke, ki pa so vsi umrli v zgodnji mladosti. Poleg dela na kmetiji je Štefan Rožič opravljal tudi lovsko službo v loviščih blejske gospode. Kot lovec na gamse je svojo službo opravljal v loviščih lastnikov Blejskega gradu v Krmi, na Kleku in v Bohinjskih gorah. Pogosto je lovil na težko dostopnem terenu, tako da je bil vešč plezanja. Na Triglavu naj bi bil dvakrat: ponovno leta 1779, ko je na njegov vrh skupaj z Willomitzerjem in Kosom spremljal Balthasarja Hacqueta, ki je tedaj izmeril nadmorsko višino Triglava. Kot lovec je Štefan zašel tudi na kriva pota, saj blejska gospoda nikoli do konca ni uspela zatreti divjega lova. V spore okrog lovskih pravic v Bohinju je neuspešno posegel celo sam avstrijski cesar Maksimiljan.

Rožičev rod na Savici se je končal s smrtjo Štefanovega pravnuka Janeza. Slednji ni imel moškega potomca. Vseh njegovih šest hčera je umrlo zaradi jetike. Tako je bil Janez zadnji moški potomec Štefanove krvi – umrl je leta 1903. Janezov zet Lovrenc Zupan se je kasneje spominjal, da se je v ustnem izročilu ohranil naslednji spomin na Štefana Rožiča: »Pr’ tejle hiš’ je biv nekdej – pa to j’ b’lo že davno – an stric Štefan, k’ je biv jagr, pa še hud jagr. Vstreljeno divjač’no j’ nosov gosposk’ na Bled. Je biv kunšten. K’ je šov na Bled, se j’ obov stare, že strgane škornce, da so mu potle’ tam dal nové. T’le pr’ hiš’ so jmel še ano z’lo staro jagrsko puško. Jest s’m je še vidov, pa je zdej ni več. Seve, k’ je leta 1905 hiša pogoreva.«