ROTA, Stefano

Grof Stefano Rota je bil pomembna osebnost piranskega družbenega življenja v 19. stoletju. V mestu in širše je bil poznan kot odlično izobražen in razgledan učenjak, latinist, ljubitelj književnosti, zgodovine in glasbe ter bibliotekar in arhivist. Zaslužen je za razvoj in ohranjanje piranske mestne knjižnice in bogatega arhiva, ki obsega dokumente o preteklosti Pirana in Istre od 12. stoletja dalje.

Bil je zadnji moški potomec piranske veje plemiške družine, ki se je v Piran preselila iz Bergama v 16. stoletju. Druga veja rodbine se je naselila v Momjanu. Družina je imela več hiš in posestev na območju Pirana in v Istri. Starša Alessandro in Teresa, roj. Michieli, sta se poročila leta 1815 v Piranu. Stefano se je rodil kot drugi izmed treh otrok. Prva znanja je pridobil v Piranu in šolanje medletoma 1938 in 1841 nadaljeval na cesarsko kraljevi gimnaziji v Kopru (Imperial Regium Gimnasium lustinopolitanum). Klasično humanistično izobrazbo je nato poglabljal na predavanjih zasebnih profesorjev in s samoizobraževanjem. 28. aprila 1845 se je poročil s Koprčanko Elisabetto Ranftl (1823–1904), s katero sta imela šest hčera.

Oktobra 1855 mu je podestat Pier (Pietro) Felice Gabrielli v soglasju z mestnim svetom predlagal, da prevzame vodenje mestne knjižnice in urejanje tako knjižnice kot občinskega arhiva, ki je bil sestavni del knjižnice. Rota jedelosprejel in ga opravljal več desetletij brezplačno za dobrobit Pirana. Mestna knjižnica (Biblioteca civica) je bila ustanovljena leta 1818, vendar je do leta 1855, ko je podestat Gabrielli izdal odlok o ureditvi načrta za njen razvoj, stagnirala. Pod vodstvom Rote je knjižnica postajala vse bolj ugledna in prepoznavna ter pridobila več donacij, ki so pomembno obogatile knjižnično in arhivsko zbirko. Med donatorji so bili mnogi znani izobraženci iz Pirana in od drugod, med njimi Pietro in Domenico Vatta, dediča Giuseppeja Tartinija, ki sta podarila njegove rokopise, in Tržačan Pietro Kandler, s katerim si je Rota dopisoval in upošteval njegove nasvete pri urejanju knjižnice. Kandler, ki je raziskoval regionalno zgodovino, ga je še posebej spodbujal k pridobivanju gradiva z domoznansko vsebino. Knjižnico in arhiv je Rota vodil in urejal do aprila leta 1887. Urejanje knjižničnega gradiva je prevzel občinski tajnik Domenico Vatta, Rota pa je do 17. januarja 1896 skrbel le za arhivsko zbirko. Ta se je po pridobitvi knjig in listin beneške vicedominerije, ki jih jedo tedaj hranilo cesarsko kraljevo okrožno sodišče (Impérial regio giudizio distrettuale), precej povečala. Piranski arhiv je bil po zaslugi grofa Rote deležen vse večje pozornosti zgodovinarjev in drugih raziskovalcev. Zgodovinar Luigi Morteani je v uvodu svoje knjige Notizie storiche della città di Pirano (1886) napisal daljšo pohvalo arhivu in grofu Stefanu Roti za njegovo ureditev. Leta 1896, ko je Rota odstopil z mesta arhivarja, se mu je podestat Domenico Fragiacomo pisno zahvalil za natančno in pregledno ureditev bogatega piranskega arhiva. Pismo je shranjeno v arhivu Rota Benedetti.
Rota je skrbno vodil tudi družinski arhiv. Po njegovi smrti in prodaji piranske hiše ga je hčerka Marija, por. Benedetti, prenesla v družinsko hišo v Romaniji na območju Savudrije. Danes je sestavni del arhiva Rota-Benedetti, ki je eden najpomembnejših zasebnih arhivov v Istri.
Zanimala ga je lokalna zgodovina. Bil je član zgodovinskega društva Società istriana di archeologia e storia patria in tudi sam jepisal o zgodovinsko domoznanskih temah. Ob otvoritvi prenovljene cerkve sv. Jurija v Piranu je izdal knjižico Notizie sul duomo di Pirano (Poreč, 1882). O rodbini Rota v Momjanu je v dveh nadaljevanjih objavil članek Notizie sui tre casati di Momiano (Archeografo Triestino, 1886–1887).
Bil je tudi pesnik, pisatelj, prevajalec, glasbenik in skladatelj. Iz njegovega pesniškega opusa so ohranjena tri natisnjena dela: Onore agli estinti iz leta 1956 z dodatkom Tributo di lagrime alla cara memoria di Pietro Felice Gabrielli, Onore agli estinti iz leta 1857 in Canto per nozze per Clemente e Antonietta Lunardelli-Tagliapietra iz leta 1858. Pesnitev San Niceforo, vescovo di Pedena – leggenda istriana, ki jo je napisal leta 1912, se je ohranila v rokopisu, natisnjena je bila leta 1968 v Pordenonu. V rokopisu so ostale njegove literarne študije in vsi prevodi iz latinščine v italijanščino, med njimi prevodi zbirke pesmi Silvae in epov Thebaid ter Achilleide pesnika Publija Papinija Stacija in prevod epa Africa Francesca Petrarce, ki ga hrani Mestna knjižnica Attilio Hortis v Trstu (Biblioteca civica Attilio Hortis, Trieste). Pisal je skladbe za glas, klavir in orgle. V kapiteljskem (župnijskem) arhivu sv. Jurija hranijo njegove avtorske skladbe za orgle in zbirko njegovih prepisov drugih skladateljev. Preostala njegova glasbena dela so shranjena v arhivu Rota-Benedetti.
V družinski hiši v Piranu, ki je danes del hotela Tartini s pogledom na Župančičevo ulico, je prebival vseh 92 let svojega življenja. Pokopan je v družinski grobnici na piranskem pokopališču.