ROPAS, Ladislav

Bil je prvorojenec izdelovalca klavirjev Martina Ropasa in Terezije Borštnik, sestre gledališčnika Ignacija Borštnika (1858–1919). Za njim se je zakoncema rodilo še šest otrok, od katerih so trije že zgodaj umrli. Družina se je iz okolice Vranskega leta 1892 preselila v celjsko predmestje, kjer je oče postavil tudi delavnico za izdelovanje klavirjev.

O njegovem šolanju ni zanesljivih podatkov. Izdelovanja, popravljanja in uglaševanja klavirjev – kot tudi drugih veščin in znanj – se je najbrž naučil v očetovi delavnici. Po lastnem pričevanju se je nato izpopolnjeval na Dunaju pri tovarnarju Bösendorferju, v Pragi pa se je izobraževal o tehničnih vedah. Najverjetneje se je kalil še v drugih delavnicah, morda tudi pri Stinglu, od koder naj bi svoje izkušnje prenesel v lastno podjetje.

Okrog leta 1909 je prevzel očetovo podjetje – delavnico klavirjev in trgovino z glasbili. Ob tem je ohranil očetovo znamko »M. Ropas« ter izdeloval klavirje in pianine vsaj do začetka 30. let 20. stoletja. V glasbeni zbirki Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož je ohranjen pianino znamke »Ropas«, za katerega se domneva, da je nastal v času med letoma 1910 in 1918. Oblika in izdelava ohišja dokazujeta, da je podjetje zaposlovalo sposobne mizarje, ki so sledili najnovejšim trendom umetne obrti in pohištvene industrije. Zaradi spremenjenih gospodarskih razmer in zasičenosti tržišča z izdelki evropsko uveljavljenih znamk je izdelke krilnih oblik zlagoma opustil in se posvetil zgolj pianinom ter trgovanju s klavirji priznanih izdelovalcev. V tem času je najbrž odprl tudi izpostavo Ropasove delavnice v Zagrebu, o kateri pa ni veliko znanega. Prodajalno je imel še v središču Celja, kjer so prodajali takrat priljubljene harmonije in glasbene avtomate. Glasbeno-obrtno dejavnost je opravljal do druge svetovne vojne in v zmanjšanem obsegu še po njej, ko je v poletnem času obnavljal klavirje v vseh pomembnejših slovenskih glasbenih zavodih. Znamka podjetja Ropas se je ohranila do smrti njegove žene Evgenije (roj. Špeglič) leta 1968.

Njegova posebnost naj bi bilo uglaševanje, saj naj bi bil v tem posebno vešč, razvil je namreč unikatno tehniko (po posluhu), s katero je klavir uglasil v rekordno kratkem času. Kot dober uglaševalec klavirjev je bil znan po vsej Sloveniji in tudi širše. Poleg tega je bil sam dober pianist, dejaven v celjskem kulturnem in družabnem življenju.

Kmalu po 1. svetovni vojni se je začel vse bolj preusmerjati k avtomobilizmu. Že leta 1919 je v domači hiši odprl mehanično delavnico za popravilo motornih vozil. Čez nekaj let je dejavnost dopolnil s prodajo rabljenih avtomobilov in motornih koles. Z ženo – ki je leta 1914 kot prva Celjanka pridobila vozniški izpit – sta postala ljubitelja avtomobilskih dirk, ki sta se jih tudi udeleževala. V Ropasovi delavnici so leta 1932 sestavili »prvi jugoslovanski avtomobil« konstruktorja Stojnšeka.

Vneto se je zanimal za letalstvo. Na njegovo pobudo so v Celju leta 1928 ustanovili aeroklub »Naša krila«. Leta 1931 je (tudi s pomočjo mlajšega brata Davorina in ostalih pomočnikov) izdelal prvo jadralno letalo tipa Zöegling na Slovenskem (in v Jugoslaviji) z imenom »Celjan«. Z njim je 20. julija 1931 tudi poletel, zaradi česar si je prislužil pridevek »prvi leteči Celjan«.

Udejstvoval se je tudi kot telovadec v celjskem telovadnem društvu Sokol. Redno se je udeleževal tekmovanj in društvenih nastopov ter dosegal najvišja priznanja. Bil je tudi navdušen planinec in kolesar.