Roman PAHOR

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Trstu. Po končanem šolanju pa je stopil v službo pri nemškem konzulatu. Leta 1923 je bil vpoklican k vojakom, od leta 1925 pa je služboval kot pomožni tajnik na občini Hrpelje-Kozina. Jeseni istega leta je maturiral na realki v Idriji in se naslednje leto vpisal na Visoko šolo za ekonomske vede v Trstu. Zaradi njegove aktivnosti pri slovenskih društvih so ga leta 1928 konfinirali na Ponzo. Zato se je prepisal na univerzo v Neapelj, opravil več izpitov, vendar zaradi preganjanja ni diplomiral.

Bil je med ustanovitelji in aktiven član raznih mladinskih društev, ki so delovala od leta 1920 vse do jeseni leta 1927, ko so bila nasilno razpuščena od fašističnih oblasti. Leta 1924 je s sodelavci ustanovil dijaški krožek Nicolò Tommaseo, ki je družil srednješolce in višješolce. Bilj je med ustanovitelji Udruženja slovanske srednješolske mladine, Udruženja slovanskih športnih društev. Navedene organizacije so bile povezane v Zvezi mladinskih društev. Ustanovil je časopis Naš glas, da bi tesneje povezal razne društvene realnosti in s tem spodbujal sodelovanje. Časopis je izhajal od leta 1925 do 1928 in v njem so društva poročala o svojem delovanju. Po razpustu slovenskih organizacij je R. Pahor zbiral mladino in prirejal izlete v tržaško okolico.

Zaradi njegovega delovanje je bil večkrat aretiran in konfiniran najprej v Ponzo (1928-1932, 1936-1937), kjer se je leta 1932 poročil z Angelo Grmek, v zakonu sta se jima rodili dve hčerki Sonja in Nadja. Ob prvem povratku v Trst je bil zaposlen (od 1933 do 1936) pri trgovcu U. Margonu, nakar je bil od leta 1937 do 1940 zavarovalni agent pri Unione Subalpina di Assicurazioni iz Turina za elementarne nezgode in življenje.

Leta 1940 so ga poslali spet v konfinacijo v Istoni Marino (Chieti), nato je bil zaprt v koprskih zaporih, v Trstu pa leta 1941, obsojen na Posebnem sodišču na 12 let zapora. Poslali so ga na konfinacijo v San Giminiano in po kapitulaciji Italije se je, leta 1944, vrnil v Trst.

V času NOB se je pridružil Osvobodilni fronti, od leta 1944 do maja 1945 je deloval pri mednarodnem Rdečem križu v Trstu, za repatriacijo jugoslovanskih državljanov ter vodil RK za mesto Trst in pokrajino.

Od junija 1945 do marca 1947 je bil nameščen pri P.N.O.O. in vodil zavarovalni odsek pri Gospodarski komisiji. V začetku leta 1946 je organiziral Združenje bivših političnih preganjancev in bil v sezoni 1946/47 predsednik SHPZ (Slovensko hrvaška prosvetna zveza) v Trstu. Leta 1947 je bil inšpektor pri Zavarovalnicah v Kopru in Izoli. Umrl je v Izoli leta 1951.