REPIČ, Anton – pater Hijacint OFM

Osnovno izobrazbo je dobil pri domačem župniku, nato pa v letih 1876 – 1879 opravil prva razreda gimnazije v Gorici. V oktobru leta 1879 je vstopil v frančiškanski red in sicer v provinco sv. Hieronima s sedežem v Zadru, kateri je takrat pripadal tudi samostan sv. Ane v Kopru. Po končanem letu noviciata je nadaljeval na jezuitski gimnaziji v Zadru. Filozofsko teološke študije je končal v Kopru in bil 17. 1. 1886 posvečen v duhovnika. Potem ko je prvih nekaj let svojega duhovništva preživel po provinci, je zadnjih 28 let preživel v samostanu sv. Ane v Kopru. Pri sv. Ani je vseskozi je opravljal službo organista. P. Konrad (Krsto) Odak pravi, da je bil p. Hijacint »najzaslužnejši član province svoje dobe v pogledu cerkvene glasbe«. Posebej se je navduševal nad koralom, ki ga je v prenovi cerkvene glasbe posebej izpostavil papež Pij X. v svojem Motu propriu z dne 22. 11. 1903. V glasbenem pogledu ga je zanimal razvoj po celotni njegovi provinci, v Istri in Dalmaciji. To kažejo tudi njegovi zapisi Cerkvenem glasbeniku, ki so sicer nepodpisani. Še posebej izrazi bolečino nad ljudskim petjem, ki je po italijanskih mestih in istrskih trgih, ter sploh ob Jadranskem morju »pod vsako kritiko«. Zato tudi pripomba, ki zrcali gorečnost za prenovo cerkvenega petja in glasbe: »Kako potrebna bi bila tu dobra ‘brezovka’, da bi pomela iz hiše božje nespodobno, poulično ljudsko petje tu ob Adriji!«. Ob svojem prvem oglašanju v Cerkveni glasbenik potoži, da sta Istra in Dalmacija glede prave cerkvene glasbe Sahara »ali ne brez blagih ‘oaz’«.
V samostanu je dolgo opravljal tudi službo vzgojitelja novincev. Skupaj z besedo jim je skušal posredovati tudi čim več duha sv. Frančiška, da bi se tako lahko dobro pripravili na prve zaobljube in imeli kvalitetne temelje za frančiškansko življenje. O tej njegovi službi pričata tudi zvezka iz njegove zapuščine, ki jo hrani Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper: »Miscellanea fr. Hyjacinti 1873« in »Catechismo Francescano ad uso di fra Giacinto Repič da Šturje, Minor Observante. Capodistria 1880«.
Za brate laike je iz nemščine v italijanščino prevedel priročnik p. Ludgera Lonarda, Manuale per i religiosi conversi d’ambo i sessi. Knjigo, ki po bibliografskih podatkih obsega 279 strani (visoka je 17 cm), so leta 1897 založili frančiškani pri Sv. Mariji angelski v Prociunkuli.
V samostanu je opravljal še službe kronista, arhivarja in knjižničarja. Podobno gorečnost s katero se je zavzemal za novince in cerkveno glasbo je čutiti tudi v njegovi skrbi za knjige v samostanski knjižnici. Sam je pripravil katalog. Leta 1914 je popis inkunabul iz samostanske knjižnice poslal p. Benvenutu Rodetu v Kotor. S tem se je ohranil edini seznam teh dragocenih tiskov iz te samostanske knjižnice, saj so tako knjige kakor kataloge odnesli italijanski frančiškani beneške province med drugo svetovno vojno.
Kljub temu, da je pripadal hrvaški frančiškanski provinci se je zavedal, da duhovniki njegove province delujejo tudi med slovensko govorečim prebivalstvom. Zato je zanje pripravil »skripta slovenske slovnice v treh zvezkih«, ki so jo uporabljali tudi duhovniki v Istri. Za enkrat ni dokazov, da bi ta pripomoček še bil kje ohranjen. Zavzeto je sodeloval v Cvetju z vrtov sv. Frančiška, ki ga je dolga leta urejal frančiškan p. Stanislav Škrabec (popis Repičevih člankov prinaša knjiga p. Bruna Korošaka).
P. Hijacint je bil tudi vnet častilec blaženega Monalda Koprskega, frančiškana in znamenitega pravnika iz prvih let frančiškanskega reda. Umrl naj bi v Kopru in bil tu tudi pokopan. Pri lokalnem škofu je dosegel, da so se posmrtni ostanki bl. Monalda smeli postaviti v javno češčenje v cerkvi sv. Ane. O bl. Monaldu je napisal tudi razpravo, ki jo je objavil v Archivum Franciscanum Historicum.

Avtor članka:
Ignac Navernik
ignac.navernik@gmail.com