RAVNIKAR, Matevž (Matej)

Matevž (Matej) Ravnikar se je kot edinec rodil materi Neži Ravnikar in očetu Juriju Ravnikarju. Preživljala sta se s kmetijstvom, oče se je ukvarjal tudi s krojaštvom.
Kot marljiv in pameten deček se je s finančno pomočjo vaškega kaplana z odliko izšolal na nižji in višji šoli v Ljubljani. Preživljal se je kot domači učitelj pri takratnem kranjskem deželnem glavarju Juriju Jakobu Hohenwartu. Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovje, kjer je leta 1802 začel službovati kot profesor dogmatike, še istega leta pa je prejel tudi mašniško posvečenje. Dogmatiko je poučeval do leta 1827, bil pa je tudi vodja semenišča ter profesor na liceju. Pod francosko oblastjo je bil od leta 1810 do 1813 kancler univerze, po odhodu Francozov pa ga je cesar Frančišek l., priznavajoč njegove velike zasluge za kranjsko šolstvo, imenoval za vodjo ljubljanskih modroslovnih šol. Bil je duhovnik janzenistične usmeritve. V letih 1817–27 je bil kanonik Lambergovega kanonikata (od 1828 častni), 1827–30 pa gubernijski svetnik v Trstu.

18. septembra 1830 je bil imenovan za tržaško-koprskega škofa.Ob prihodu novega škofa združenih župnij so bile razmere zelo neurejene, primanjkovalo je duhovnikov, večina je bila premalo izobražena in preskrbljena. Iz lastnega žepa jim je kupoval teološke knjige in jih učil, kako naj oznanjajo božjo besedo in razlagajo katoliški nauk.

Prevajal je šolske knjige, ker si je prizadeval, da bi v osnovnih šolah uvedli slovenski jezik. Bil je namreč mnenja, da se pri vsakem narodu začenja višja kultura z izpopolnjenim jezikom. Na njegovo prigovarjanje so leta 1817 uvedli stolico za slovenski jezik na ljubljanskem liceju, njen prvi predstojnik je bil Fran Metelko.

Ravnikar se je trudil za izoblikovanje primernega knjižnega jezika za Slovence, zagovarjal je jezik na osnovi ljudske govorice. Oživel je staroslovanski deležnik na -ši/-vši, zato ga je Prešeren osmešil z epigramom: „Gorjancev naših jezik potujč’vavši, / si kriv, da kolne kmet molitve bravši.“ Svoje delo je dopolnjeval s prevodi del z religiozno tematiko. Njegovo največje delo je prevod Zgodb svetega pisma za mlade ljudi Krištofa Schmida, zaradi katerega so ga sodobniki poimenovali „oče slovenske proze“. Zgodbe so izšle v treh delih in obsegajo 981 strani.

Umrl je 20. novembra 1845. Po zapisu v oporoki so s sredstvi, ki jih je dal v dar, ustanovili sklad za šest dijaških štipendij, vsoto denarja je namenil tudi nakupu teoloških knjig za duhovnike in nabožnih ljudskih knjig.