Rado ŠTURM

Rado Šturm (v krstni knjigi župnije Slovenska Bistrica je naveden kot Jakob), publicist, fitopatolog in bibliograf, se je rodil očetu Jakobu Šturmu, posestniku, in materi Tereziji Šturm, rojeni Vrhovšek.
Osnovno šolo je obiskoval med leti 1900–1907 v Slovenski Bistrici, nato med leti 1907–1914 klasično gimnazijo v Mariboru, kjer je februarja 1914 opravil zrelostni izpit in 23. oktobra 1914 prejel spričevalo, ki ga je razglašalo za zrelega za vpis na univerzo.
Ker je bil v šoli priden in mu kot drugemu sinu ni bilo namenjeno da prevzame kmetijo, so starši in župnik želeli, da gre za duhovnika, a je vse načrte prekrižal začetek 1. svetovne vojne. V avstro-ogrsko vojsko je bil vpoklican 26. oktobra 1914 in takoj poslan v šolo za rezervne častnike v Nemško Bistrico (Deutschfeistritz) in Gorico, kjer je februarja 1915 opravil izpit. Poslan je bil na fronto, kjer je sodeloval v 1. in 2. soški bitki pri Doberdobu, na Sabotinu in pri Sv. Martinu. Kot poveljnik voda v 1. stotniji, nameščeni severno od Sv. Martina, je bil nekaj časa pogrešan in celo razglašen za mrtvega, a se je vest na srečo izkazala za napačno. Med 3. soško bitko je bil nato na bojišču težko ranjen v trebuh, se po okrevanju vrnil na bojišče, kjer je sodeloval v ostalih bitkah na soškem bojišču. Leta 1918 je bil odpuščen iz vojske.
Ob prevratu, 30. oktobra 1918, se je prostovoljno priključil Maistrovim borcem za severno mejo in s tem vojski kraljevine SHS, kjer je z mariborskim pehotnim polkom sodeloval v bojih na Koroškem, v okolici Guštanja.
17. februarja 1919 se je na Dunaju (Avstrija) vpisal na študij agronomije.
Leta 1920 se je poročil z Antonijo Drofenik iz Sv. Petra pod Sv. Gorami (danes Bistrica ob Sotli), ki je v vojnih letih službovala kot poštarica na Pragerskem.
Leta 1922 je na Dunaju dokončal Visoko kmetijsko šolo z doseženo izobrazbo inženirja agronomije in opravljenim teoretičnim izpitom iz kmetijsko-gospodarske uprave.
Do začetka 2. svetovne vojne je med 1922 in 1931 služboval na posestvu grofa Windischgrätza v Slovenskih Konjicah, med 1931 in 1932 pri Izvozni zadrugi jugoslovanskih vin v Mariboru, med 1932 in 1935 na veleposestvu Bogenšperk, med 1935 in 1939 na kmetijski poskusni in kontrolni postaji Maribor in med 1939 in 1941 pri okrajnem načelstvu Maribor-levi breg.
Med 2. svetovno vojno je bil izseljen v Srbijo (Užička Požega, Arilje, Požarevac). V Požarevcu je delal na kmetijskem oddelku sreskega načelstva.
Po vrnitvi domov julija 1945 se z družino ni mogel vrniti v stari dom, saj je bila hiša med vojno porušena. Preselil se je v Ljubljano, kjer je dobil službo referenta za varstvo rastlin na Ministrstvu za kmetijstvo in gozdarstvo (1945-1949) in kasneje na Kmetijsko-znanstvenem zavodu Slovenije (1949-1952). Do upokojitve leta 1956 je bil knjižničar agronom na Biotehniški fakulteti, kjer je urejal kmetijsko bibliografijo.