POTOČNIK, Fran

Rodil se je kot sin fužinarja. Po končani gimnaziji je leta 1832 vstopil kot praktikant pri cesarsko kraljevi Deželni stavbni komisiji v Ljubljani. Kot navigacijski asistent je bil leta 1839 premeščen v Litijo, od koder je odšel leta 1845 kot cestno gradbeni asistent v Kranj, leta 1849 pa na Jesenice. Leta 1850 je bil zopet premeščen v Litijo, kjer je postal tudi župan in častni občan. Leta 1851 je napredoval za inženirja, obenem je bil premeščen na Ogrsko (Kovin), potem v vaško županijo, kjer je bil leta 1855 odlikovan, nato v Galicijo, kjer je dosegel čin stavbnega svetnika. Ko je stopil maja 1871 v pokoj, je dobil naslov višjega stavbnega svetnika. Vrnil se je v Ljubljano in ostal tam do 1888.

V Kranju je ustanovil bralno društvo. Seznanil se je tudi s Prešernom, katerega je oboževal in mu postal prijatelj in družabnik. Ob njegovi smrti je prihitel v Kranj, zaman pozival Mateja Langusa, naj naslika vsaj mrtvega Prešerna in popisal njegov pogreb. Tudi sicer je v svojih spominih ohranil marsikatero črtico o Prešernovi zunanji in notranji podobi in pesnikovem odnosu do 1848. Prispeval je tudi za Prešernov nagrobni spomenik v Kranju. V januarju 1851 je slikarju Kurzu pl. Goldensteinu za 12 fl. odkupil Prešernovo sliko.

Po vrnitvi v Ljubljano leta 1871 se je z udeleževal društvenega življenja v Čitalnici, predaval na čitalničnih večerih ter bil izvoljen v odbor. Leta 1872 je izdal pri Lercherju v Ljubljani polemičen spis Denkschrift über den Laibacher Morast, v katerem ostro ocenjuje dotedanja osuševalna dela na ljubljanskem barju. V istem letu je izšla tudi njegova brošura Die Laibacher Cigarren-Fabriks-Affaire. Leta 1872 je napisal tudi študijo Betrachtungen über die Projekte einer Eisenbahn von Lack nach Triest oder von Tarvis über den Predil nach Görz (založba Lehmann in Wentzl na Dunaju), v kateri se izreka za progo Škofja Loka-Trst. O tem problemu je napisal tudi še pozneje razne članke.

Dne 7. julija 1877 je bil izvoljen iz kurije kmečkih občin Trebnje-Litija-Radeče na narodni listi v deželni zbor, kjer je ostal do 1883 in deloval zlasti v narodnogospodarskem odseku. O političnih in kulturnih dogodkih na Kranjskem 1872–88 je vodil poseben dnevnik, ki ga je visoko cenil in obljubil Ivanu Hribarju, da mu ga po smrti prepusti, vendar ga ta 1892 ni prejel.