Polde BIBIČ

Polde Bibič se je rodil in odraščal v Mariboru. Njegovo otroštvo je zaznamovala smrt očeta, vojna in pomanjkanje. Po končani klasični gimnaziji se je leta 1953 preselil v Ljubljano, kjer je študiral na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT). Od leta 1957 je bil redni član ljubljanske Drame, v kateri je igral (z izjemo 1971-1973) vse do upokojitve leta 1995. Poleg predstav v Drami je občasno nastopal v Mestnem gledališču ljubljanskem, Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, Prešernovem gledališču Kranj, Slovenskem ljudskem gledališču Celje, Drami SNG Maribor in v eksperimentalnih gledališčih. Odigral je več kot 150 gledaliških vlog. Čeprav je dajal prednost gledališki igri, je sodeloval tudi pri filmih. Za film je kazal zanimanje že v času študija, ko je dobil svojo prvo, sicer manjšo filmsko vlogo v filmu Trenutki odločitve. Od takrat je igral v več kot 30 filmih. Prvo glavno vlogo je odigral leta 1967 v filmu Na papirnatih avionih. Mnogim je najbolj ostal v spominu kot Dr. Janez iz filma Cvetje v jeseni, kot Malek iz filma Moj ata, socialistični kulak in po vlogi Bedanca iz Kekca. Pred kamero je stal tudi pri snemanju tv dram in serij. Vloge, v katerih se je kot igralec pojavljal, so bile žanrsko različne, a zaradi njegove pojave povečini resne.
Radio mu prav tako ni bil neznanka. Z njim se je srečal že kot študent in svoj nizki basovski glas posodil v mnogih radijskih igrah.
Kljub natrpanemu umetniškemu urniku se je na neki točki vrnil na Akademijo, tokrat v vlogi profesorja dramske igre. Njegova desetletje dolga pedagoška kariera se je končala, ko je leta 1977 prevzel funkcijo ravnatelja ljubljanske Drame. Predsedoval je tudi Zvezi združenj dramskih umetnikov Jugoslavije in Združenju dramskih umetnikov Slovenije ter dva mandata preživel v državnem svetu. Kljub vsestranskemu delovanju je gledališki oder ostajal njegova prioriteta.
Zadnjih dvajset let življenja se je soočal z zdravstvenimi težavami. Bil je srčni bolnik, kar pa ni ustavilo njegovega ustvarjanja. Do izraza je prišla želja po pisanju, ki je izvirala iz mladostniških let. Pisal je spominsko prozo in tako je nastalo sedem knjig, ki se tematsko dotikajo njegovega otroštva, gledališča, igralskega poklica, soigralk in soigralcev.
Zadnja leta življenja je preživel v Domu za starejše občane Medvode. Umrl je v osemdesetem letu starosti.