POLAK, Viljem

Na »Stari kajži« v Tržiču se je rodil kot deseti izmed 13 otrok Gašperju Pollaku, barvarskemu mojstru in tovarnarju kotenine, ter materi Franji rojeni Napret. Osnovno šolo je obiskoval v Tržiču, nižjo realko v Ljubljani, višjo pa v Bratislavi. Tehniko je študiral na Dunaju in v Zürichu. Leta 1868 je na tehnični visoki šoli v Zürichu tudi diplomiral. Vse izpite je opravil z odličnim uspehom in si pridobil izobrazbo gradbenega inženirja.

Takoj se je zaposlil pri avstrijskih državnih železnicah. Tu je od leta 1868 do leta 1880 načrtoval in vodil gradnjo železniških prog v Zgornji Avstriji, na Štajerskem, v Hrvaškem Primorju in Dalmaciji. Leta 1875 je bil stavbeni vodja pri gradnji železnic Split-Knin in Split-Šibenik. Leta 1880 je zapustil državno službo in kot privatni podjetnik skupaj z neko francosko družbo sodeloval pri gradnji železniške proge Beograd-Niš (1881–1883). Kasneje je vodil in sodeloval pri regulaciji Nadiže na Tirolskem, gradil cesto med Levico in Pergine v dolini Sugani na Tirolskem. V zahodnem delu Male Azije je vodil gradnjo anatolskih železnic. Med zadnjimi deli je sodeloval pri gradnji 3360 m dolgega predora Albis med postajama Thalweil-Zug v Švici.

Leta 1895 se je vrnil v domovino s precejšnjim premoženjem, ki si ga je bil pridobil s gradbenimi posli v tujini. Najprej je živel v Tržiču, potem pa v Ljubljani. Polak je bil je že od mladih nog ponosen domoljub. Že v realki je za materni jezik navedel slovenščino in pisal svoj priimek tudi pozneje v tujini dosledno le z enim l, medtem ko so sorodniki obdržali zapis Pollak. Živel je precej odmaknjen od javnosti, saj se v javnosti ni rad pojavljal, zato je tudi odklonil ponujeno mu kandidaturo v ljubljanski občinski svet. Namesto tega se raje zanimal za vsa slovenska prizadevanja ter radodarno podpiral narodna društva in sklade. Bil je pobudnik gradnje slovenskega dijaškega doma v Ljubljani. Redno se je udeleževal vseh volilnih bojev za slovenski Tržič, pokupil je tudi velik del delnic za tržiški Narodni dom in nekaj časa deloval pri Tržiški posojilnici. Kot nasprotnik raznarodovalne politike je zagovarjal načelo radikalne narodne osamosvojitve z lastnimi moči.

Iz zakona s sestrično Pavlo, hčerko deželnega šolskega nadzornika Jakoba Smoleja, ni imel otrok. Pokopan je v rodbinski grobnici v Tržiču. Leta 1954 so na njegovo rojstno hišo vzidali spominsko ploščo. Svoje narodno in človekoljubno mišljenje je pokazal v oporoki 6. februarja 1908, v kateri je poskrbel za soprogo in sestro, poleg tega pa je zapustil okoli 300.000 kron (K) za razne narodne in socialne namene: tržiški šoli 3000 K, tržiškemu Sokolu 3000 K, Slovenskemu bralnemu društvu v Tržiču 3000 K, dijaški kuhinji v Kranju 6000 K, ustanovam »Inženir I« in »Inženir II« za slovenske dijake višjih šol 15.000 K, zavetišču za tržiške reveže 42.500 K, povrh pa še 3000 K za hrano in obleko ubogim tržiškim hiralcem. Družbi svetega Cirila in Metoda je zapustil vse ostalo premično imetje, ki je bilo ocenjeno na 190.187 K. To je bila prva velika donacija, ki jo je prejela Družba svetega Cirila in Metoda za vzdrževanje slovenskih šol v ogroženih krajih.