Pietro COPPO

Pietro Coppo se je rodil v Benetkah v drugi polovici leta 1469 ali v prvi polovici leta 1470. Že zelo zgodaj je začel študirati zemljepis in druge tedanje znanosti. Njegov učitelj je bil eden najuglednejših beneških humanistov, Marcantonio Sabellico.
Že v mladosti je Pietro Coppo veliko potoval po Sredozemlju in nekaj časa živel na Kreti. Preživljal se je z opravljanjem službe podestatovega pisarja za različne komune. Tako je prišel tudi v Izolo. Tu se je 1. januarja leta 1499 poročil s Colotto di Ugo, hčerko Cada di Uga iz plemenite in premožne izolske družine. Opravljal je službo notarja in kot ugleden meščan večkrat predstavljal Izolo pri beneškem dožu.
Izola je bila tedaj mestna komuna z avtonomno ureditvijo in mestnimi organi oblasti. Ugledni možje, med katerimi je bil vsekakor tudi Pietro Coppo, so pripadali lokalnim patricijskim družinam. Take družine so imele v lasti večino premičnin in nepremičnin v svobodnih komunah, saj sta zemljiška in hišna posest še vedno veljali za temelj bogastva. To ohranjeni arhivski viri dokazujejo tudi za Coppovo družino. In v to družino in to mesto je Coppo kot priseljeni tujec prinesel tudi humanizem, ki se je sicer že prej pojavil v ozkem krogu izobražencev.
Med bivanjem v Izoli je risal zemljevide in med letoma 1518 in 1520 ustvaril svojo prvo veliko knjigo zemljevidov, imenovano De toto orbe. Leta 1528 je napisal in z zemljevidi opremil še eno knjigo, ki predstavlja enega prvih navigacijskih vodnikov na svetu, Portolano.
Ostala njegova dela svetovnega pomena so še: De Summa totius orbis (1524-1526), in Del sito de Listria (1529, 1540). Ta dela so Pietra Coppa zapisala v zgodovino kartografije. Prav tako pa je v svetovno zgodovino zapisano tudi vedenje o zgodovini Istre kot pokrajine, njenih ljudi in krajev.

V svojem znamenitem atlasu je objavil prvi dokaj natančen zemljevid Istre, ki ga je pri svojih šestdesetih začel risati na tedaj edini možen način. Več tednov je s čolnom plul ob obali Istre, nato pa se je za nekaj tednov odpravil še v notranjost polotoka, ki ga je prehodil po dolgem in počez. Na tem potovanju je prišel do zaključka, da je reka Timav nadaljevanje ponikalnice Reke. V tem atlasu je objavil tudi zemljevid sveta, na katerem je zarisal celo Ameriko, ki je bila v tistem času povsem nova celina in je imela status vojaške skrivnosti. Do podatkov o tej celini in grobi obliki njene obale je prišel preko dopisovanja s portugalskimi geografi.
Coppov atlas in lesorezi, iz katerih je natisnil zemljevide, so večkrat izginili in se kasneje pojavili na različnih koncih Evrope. Lesorezi so danes sicer izgubljeni in so najverjetneje zgoreli v izolskem arhivu, ki ga je na začetku 20. stoletja uničil požar. Nekaj primerkov prvega, teoretičnega dela Coppovega atlasa hranijo muzeji v Benetkah, v Londonu in v Narodni knjižnici v Parizu. Edini popolni atlas je bil ohranjen v Piranu in je bil leta 1955 izgubljen. Mnogi so verjeli, da je bil ukraden, a ga je tedanji ravnatelj Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran, dr. Miroslav Pahor, leta 1982 našel na podstrešju muzeja in ga dal restavrirati. Leta 1986 so napravili ponatis v italijanščini, izdala pa ga je tržaška založba Lint.
Pietro Coppo je umrl v Izoli, najverjetneje med 1. decembrom 1555 in 29. januarjem 1556.