Otroška leta je preživljal v Ljubljani in poleti v Babnem vrtu pod Storžičem. Še kot študent se je z ženo Jasno preselil na Češnjico pri Kropi, kjer sta obnovila staro kmetijo. Do študija se je ukvarjal z raketnim modelarstvom, kasneje pa predvsem s predelavami vozil. Študiral je na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani smer »motorji z notranjim zgorevanjem«. Prvega električnega avta se je (neuspešno) lotil leta 1982, potem pa še enkrat leta 1997. Leta 2006 se je s skupino zanesenjakov lotil predelave Renaultovega Espaca v električno vozilo, ki je kmalu podrlo marsikateri rekord – na elektriko je lahko prevozil skoraj 200 km! Leta 2009 je zaključil projekt tzv. »solarne mobilnosti«, ki vključuje fotovltaično elektrarno in več električnih vozil, ki se iz nje napajajo. Leto 2010 je v glavnem prebil v tujini, kjer je izdeloval prototipe električnnih vozil za razna podjetja. Leta 2012 sta z ženo prevzela Inštitut Metron, ki se posveča razvoju trajnostne mobilnosti in trajnostnih energetskih rešitev. Andrej je zelo aktiven pri promociji trajnostne mobilnosti in se udeležuje številnih EU srečanj in shodov.
V prostem času se ukvarja z alpinizmom in še posebej z lednim plezanjem. Sodeluje tudi pri tekmah v lednem plezanju in na Svetovnem pokalu v lednem plezanju, kjer je mednarodni sodnik. V UIAA je predstavnik PZS za tekmovalno ledno plezanje.
On je »Drejček« iz knjige »Drejček in trije marsovčki«, ki jo je napisal njegov oče, psiholog Vid Pečjak.
Leta 1984 je dobil Prešernovo nagrado za študente iz teme »Hitrotekoči batni stroji z izotermno kompresijo.
Vir: zapis Andreja Pečjaka, Češnjica pri Kropi, 26.11.2010
