Pavel PODGORNIK

Pavel Podgornik se je rodil staršema Andreju in Frančiški Podgornik. Otroštvo je preživel na kmetiji v Vrtovinu na vipavskem v družbi brata dvojčka Petra, starejšega brata Rudija in sestre Mirjam. Osnovno šolo je obiskoval v Vrtovinu in Dobravljah, poklicno kovinarsko v Novi Gorici.

Že v otroških letih sta z bratom Petrom spoznavala čare hribovske narave, pri sedemnajstih pa ju je potegnilo v gore. V stenah južnega roba trnovske planote sta z doma narejeno opremo splezala svoje prve skalne smeri. Uspešno zaključenemu začetnemu alpinističnemu tečaju v Novi Gorici je sledil republiški tečaj, ki jima je odprl nova obzorja. Njun cilj so postale stene Julijcev, posebno bližnji soški del. Pavel in Peter sta postala prva alpinista alpinistične sekcije pri PD Nova Gorica, kmalu se jima je pridružila Tamara Likar in sekcija se je spremenila v alpinistični odsek. Po odsluženem vojaškem roku v gorskih enotah takratne vojske sta začela aktivno živeti za plezanje, opravila izpit za alpinističnega inštruktorja in se vključila v delo z mladimi. Kot alpinistična inštruktorja sta vodila tečaje po različnih republikah takratne Jugoslavije. Večino prostega časa sta posvetila plezanju vse težjih smeri v domačih in ostalih evropskih gorah. Njun cilj so bile nove zahtevne smeri in težke ponovitve, ki so ju pripeljale v sam vrh takratnih jugoslovanskih plezalcev. Pred njima so bili cilji v najvišjih gorstvih sveta. Leta 1981 sta sodelovala v VIII. JAHO v južno steno Lhotseja (8516 m). Stena je spadala med ključne probleme svetovnega alpinizma in ostajala kljub poskusom svetovno znanih plezalcev še nepreplezana. Brata Podgornik sta se dobro vključila v ekipo plezalcev in šerp. Do višine nad 7000 m, kjer je Peter močno omrznil po prstih rok, sta bila večinoma skupaj v navezi s Filipom Bencetom. Pavel in Filip sta nadaljevala z ostalimi člani, prišla do višine 8150 m, kjer so postavili VI. tabor. Od tu dalje je Pavel skupaj z Andrejem Štremfljem in Nejcem Zaplotnikom poskusil proti vrhu. Njihov vzpon se je zaradi zelo slabega vremena končal okrog višine 8250 m. Pavel je bil takrat prvi primorski alpinist, ki je krepko prekoračil višino 8000 m. Januarja 1982 sta brata Podgornik odšla s primorskimi alpinisti v Južno Ameriko, kjer so preplezali na Aconcaguo (6958 m), najvišji vrh Amerike, po treh različnih smereh; brata Podgornik sta skupaj z Ivanom Rejcem in Zlatkom Gantarjem v devetih dneh plezanja v alpskem stilu uspela v 3000 metrov visoki južni steni preplezati zelo zahtevno novo smer na južni vrh gore. Po vrnitvi iz Argentine sta bila sprejeta v vrste gorske reševalne službe v Bovcu.

Konec junija leta 1982 se je Pavel smrtno ponesrečil v severni steni Malega Koritniškega Mangarta. S Tamaro Likar, ki je takrat sodila v vrh naših alpinistk, sta med plezanjem zahtevne smeri sredi stene postala ujetnika močnega vremenskega preobrata. V slabem vremenu sta plezala naprej in na drugem bivaku pod robom stene zaradi izčrpanosti in podhladitve umrla.

Pavel je s svojimi dosežki na področju alpinizma po takratni kategorizaciji jugoslovanskih športnikov dosegel mednarodni razred. Za dosežene uspehe je prejel tudi visoka priznanja. Članki o odpravi v južno steno Lhotseja in južno steno Aconcague so bili objavljeni v svetovno znanih alpinističnih revijah (American Alpine Journal, Climbing Magazine, Revista della Montagna, Bergsteiger, Vertical …) in različnih knjigah. Z bratom Petrom sta posnela dokumentarni film o vzponu preko južne stene Aconcague.

Peter Podgornik in Janko Humar sta leta 1984 v času mednarodne odprave po gorah vzhodne Grenlandije kot prva priplezala na več še neosvojenih vrhov. Eden nosi ime Pavletov, drugi Tamarin vrh. Peter je skupaj s Filipom Bencetom celih 25 let organiziral spominski tabor za Pavleta in Tamaro pod Malim Koritniškim Mangartom, ki je prerasel v mednarodno srečanje plezalcev. Tam sta s Filipom splezala tudi spominske smeri Pavletu in Tamari (Raz spominov in Beg v večnost).