Pavel BOBNAR

Rodil se je na Podlipnikovi kmetiji. Bil je izvrsten učenec in je zelo zgodaj kazal velik smisel za likovno in literarno oblikovanje. V svojem kratkem življenju pa ni imel sreče. Zaradi neustreznega zdravljenja je imel pohabljeno koleno, močno je šepal in bil neprimeren za težko kmečko delo. Starši pa niso doumeli njegove umetniške nadarjenosti in ga niso poslali v šole. Tako se je moral izobraževati kar sam.
Bil je ena najvidnejših umetniških osebnosti med obema vojnama v Šenčurju.
Da je bil izredno delaven dokazuje 47 ohranjenih, zapisanih enot poezije, dramatike, pripovedne proze, priložnostnih spisov in ostalih zapisov. Vedeti moramo, da je večina njegovih literarnih storitev ostala v rokopisu in je zelo verjetno uničena.
Snov za svoja dela je jemal iz preteklega (V borbi za svobodo ali Izdajalec z Visokega) in sočasnega vaškega življenja (Halo1 Tu radio Šenčur!, Šenčursko življenje, Izlet v Domžale in okolico, nekaj veselih izpod Grintavca). Spremljal je tudi sodobno, mestno življenje, kar je izrazil v spisih Dama s trotoarja, Gigrl in koketka, Zaročenca. Smisel za satiro je izrazil v igri Moderna hčerka in tudi v barvnih risbah. Nekaj pesmi, člankov in povest Zmaga pravice v Kresu so mu tudi natisnili. Uprizorili so mu igro Ljubavni cvet je zamorjen in verjetno tudi žaloigro V valovih bolesti.
Po življenjskih nazorih je bil še najbližje krščanskim socialistom, tako kot njegov šenčurski rojak in prijatelj Rudolf Zorman.
Oblačil se je drugače kot sovaščani. Običajno je nosil črno klotasto haljo. kadar je šel v družbo je rad nadel drap trenčkot, ob slovesnostih pa se je pokril s cilindrom.