PAHOR, Boris

Boris Pahor je slovensko osnovno šolo obiskoval v rodnem Trstu. Šolanje je nadaljeval na italijanski semeniški klasični gimnaziji v Kopru in 1935 maturiral. Zatem je v Gorici študiral teologijo, a je študij po slabih treh letih opustil.
L. 1940 so ga vpoklicali v Mussolinijevo vojsko in ga poslali v Abesinijo. O izkušnji priča v kronikalnem romanu Nomadi brez oaze (1956).
Na začetku druge svetovne vojne je bil vojaški prevajalec v taborišču za ujete jugoslovanske častnike, hkrati pa je na Univerzi v Padovi vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije se je na jesen 1943 vrnil v Trst, ki je že bil pod nemško okupacijo, in se pridružil OF. Že januarja 1944 pa so ga aretirali domobranci in ga predali gestapu, ki ga je zaprl, nato pa poslal v koncentracijsko taborišče. V dobrem letu dni je obredel kar pet taborišč, med drugim tudi Dachau in Bergen-Bergen, kjer je dočakal konec vojne.
Izkušnje iz taborišč so zapustile vidne sledove v njegovi prozi, najbolj v pričevanjskem romanu Nekropola (1967). Zaradi pretresljive taboriščne tematike, ki izhaja iz avtorjevih eksistencialnih pretresov v njegovem srečavanju s trpljenjem in smrtjo, je roman doživel več ponatisov. Vendar pa je dosegel pravo evropsko priznanje šele, ko je bil 1990 preveden v francoščino. Temu so sledili še prevodi v mnoge druge evropske jezike.
Ker je v taborišču zbolel za jetiko, je Pahor dobro leto dni prebil na zdravljenju v švicarskem sanatoriju, v Trst pa se je vrnil 1946, ko je bilo mesto še pod zavezniško upravo. V naslednjem letu je v Padovi doktoriral z disertacijo o Kocbekovem pesništvu. S pesnikom sta v tem času navezala tesno prijateljstvo, ki je trajalo vse do Kocbekove smrti.
Kot demokrat in svobodomislec se je v Primorskem dnevniku postavil Kocbeku v bran 1951 ob partijski gonji zoper njegovo knjigo Strah in pogum, kar je pomenilo konec Pahorjevega sodelovanja s tem časopisom in s tržaško komunistično levico.
Med 1953 in 1975 je poučeval kot profesor italijanske književnosti na slovenski srednji šoli v Trstu. Bil je aktiven član in častni podpredsednik Mednarodnega združenja za zaščito ogroženih jezikov in kultur AIDLCM. L. 1966 je s podporo liberalnih demokratov ustanovil revijo Zaliv, ki je bila vse do prenehanja 1990 tudi prostor za polemične objave slovenskih oporečnikov. Boris Pahor je kot razumnik evropskega duha in izjemne občutljivosti za položaj slovenske manjšine na Tržaškem ves čas kritično presojal tudi kulturne in politične razmere na Slovenskem. Pri tem je odpiral tudi tabu teme. Skupaj z Alojzom Rebulo sta tako 1975 izdala brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa z intervjujem, v katerem je Kocbek obsodil zunajsodne poboje domobrancev na Rogu. To je v Sloveniji in Jugoslaviji izzvalo strahotno politično gonjo zoper Edvarda Kocbeka, domoljubu Borisu Pahorju pa je bil za več let prepovedan vstop v državo. Mejo je spet prestopil šele 1981, ko se je udeležil Kocbekovega pogreba, osem let pozneje pa je izdal spomine na Kocbeka v knjigi Ta ocean strašno odprt, ki je izšla pri Slovenski matici.
Kot pisatelj in kritični intelektualec je s svojim pripovedništvom, esejistiko in javnimi nastopi leta vzbujal pozornost na Slovenskem in v Evropi.
Pahorjevo delo močno odmeva, prejelo je pomembna domača in tuja priznanja.
Boris Pahor je bil šest let dopisni član SAZU, od leta 2009 pa do smrti je bil njen redni član.

Zapis SAZU – Slovenske akademije znanosti in umetnosti (online)